Dobro se razume z bučkami, solato, radičem, rdečo peso ...

Kruh pa luk, pa je južina tu, so dejali nekdaj na Štajerskem. Rek, ki kaže na to, kako pomembna je bila čebula v prehrani nekoč in je še danes. Ker je za gojenje dokaj nezahtevna vrtnina, jo lahko najdemo na večini vrtov. Svojstvenega okusa in zdrava, na pomlad se priležejo mladi sveži listi, sicer pa je v povprečni kuhinji nepogrešljiva pri pripravi mnogih jedi, bodisi surova, dušena ali kuhana. Golaž brez čebule? Ne bo šlo.

Ne gnoj, kompost

Čebula bo dobro uspevala v prepustni, odcedni zemlji, rada ima tople lege, čeprav vročine ne prenaša. Ko raste, to je do konca junija ali začetka julija, potrebuje dovolj vlage, pozneje, ko dozoreva, pa je bolje, da so tla suha.

Ker ne mara preveč dušika, zemlje ne gnojimo s hlevskim gnojem ali s pripravljenimi organskimi gnojili. Namesto tega uporabimo kompost ali pripravljena kalijeva gnojila.

Zelo pomembno je, da upoštevamo kolobar in sosede, na isto gredo sadimo čebulo, velja pa tudi za druge čebulnice, največ na vsaka tri leta, še bolje na vsakih pet. Dobro se razume z bučkami, solato, radičem, rdečo peso in kumarami.

Zlasti jo je priporočljivo saditi med jagode in korenje. Čebula odganja bolezni in škodljivce z jagod, s korenjem pa to počneta vzajemno in odganjata nadlego drug drugemu.

Med njene slabe sosede štejemo stročnice, zlasti grah in fižol, ter kapusnice, med njimi ohrovt, brstični ohrovt, cvetačo, zelje in kitajsko zelje.



V paru s korenjem v boj proti škodljivcem

Največja nadlega, ki se poloti čebule na vrtu, je čebulna muha, ki lahko povsem uniči pridelek, če nismo nanjo dobro pripravljeni. Sreča je, da se je lahko ubranimo brez uporabe kemije, le s fizično zaščito. Na gredo, na katero smo posadili čebulo, namestimo rumene lepljive plošče, na višino do trideset centimetrov.

Ko opazimo prve prilepljene muhe, posevek preprosto pokrijemo s kopreno in tako škodljivemu mrčesu preprečimo dostop. Ker je takrat čebula še zelo nežna in bi jo koprena lahko poškodovala, je priporočljivo pod njo namestiti nizek lok, ki jo bo rahlo dvignil.

Čebulno muho odganja tudi korenje, ki pa takrat, ko je najbolj nevarna, šele začenja rasti, zato si od njega ne obetajmo pomembne koristi. Pomagamo si lahko s korenčkovim čajem (iz cele rastline), s katerim čebulo redno zalivamo. Seveda pa velja, da je pokrivanje najučinkovitejša zaščita.

Kot podporne rastline, ki dobro vplivajo na čebulo, sadimo koper, kamilice in janež.

Začetek v hladnem

Čebulo sadimo čim bolj zgodaj, ko so tla še precej mrzla, saj bo le tako dobro razvila koreninski sistem, ki je pogoj za nadaljnjo pravilno rast. Koreninski sistem se najbolj razvije pri temperaturi tal med 10 °C in 15 °C, pri višjih temperaturah pa se čebula začne debeliti.

Gojimo jo na tri načine, s sajenjem čebulčka, z neposredno setvijo na prosto ali s sadikami. Najbolj razširjen in najbolj preverjen med vrtičkarji je prvi način, ki praviloma daje lep pridelek. Čebulček sadimo v vrstice, ki so 30 do 40 centimetrov vsaksebi, razdalja med njimi naj bo med pet in deset centimetri.

Čeprav se zdi, da je bolje uporabiti debelega, ni tako. Debel čebulček, to je več kot 2,5 centimetra premera, bo namreč prej zacvetel, medtem ko bo drobnejši dal večji pridelek.

Če se odločimo za setev na prosto, bomo rastline pozneje redčili. Sadike lahko presajamo ali porabimo v kuhinji kot mlado čebulo. Lahko pa jih vzgojimo predhodno v rastlinjaku in jih pozneje sadimo na prosto.