Sem pravi vsejed. Jem vse. Človek bi nekako rekel, da takšni izkoriščamo dejstvo, da smo na vrhu prehranjevalne verige tega planeta. S tem bi se težko strinjali tisti, ki so doživeli bližnje srečanje z lačnim belim morskim psom, ali tisti, ki že desetletja čutijo posledice meningitisa ali borelije, vendar na splošno to drži.
Ne vem, kaj je bolj logično. To, da bi tisti, ki si s hrano dajejo največ dela, tudi jedli najbolj raznovrstno, ali to, da so ti najbolj delikatni, ko gre za njen izbor.
Kakor koli, pred dnevi sem imel v enem dnevu možnost, da požrem vso ljudsko modrost o pasteh in nevarnostih sodobnega načina prehranjevanja. Vendar ker mi koncept modernega nikoli ni bil blizu, niti mode, da se ljudska modrovanja postavljajo ob bok znanosti, ne morem zapopasti. Začelo se je na kosilu v restavraciji, kjer največkrat kosim. Skladno z zgoraj zapisanim, ker je pač najbližja moji pisarni. Za sosednjo mizo so sedeli trije prehrambni guruji, žulili neko postano solato od prejšnjega dne in na veliko pametovali o tem, kako se ljudje zastrupljamo. Med stvarmi, ki so jih našteli kot življenjsko nevarne, ni bilo niti ene, ki je ne bi redno konzumiral. Tiho sem pojedel pico, ki jo vedno obogatim z dodatnimi pelati, tatarsko omako in veliko kajenskega popra ali čilija, in se vrnil v pisarno. Ali si ljudje med obedom ne morejo voščiti le dober tek? Če niti dvajset minut ne zdržijo brez čvekanja, pa je hrana na predzadnjem mestu primernih tem, mar ne? Takoj za prebavo najbrž.
Zadeva se je stopnjevala, ko sem otroka, potem ko sem ju pobral v vrtcu, peljal na torto in sladoled v bližnjo kavarno. Tudi tam se je našla majhna skupina prehrambnih fašistov, ki so si kar čez mize izmenjevali bistroumne ugotovitve o prehrani. Celo v latinščini. Slišati je bilo vse, od tega, da nas itak hočejo vse pobiti, do tega, da ni večjega strupa, kot je mleko, tudi če je to od domače gorske krave. Bojda je bolj humano, da dojenčka, ki se noče dojiti, vržeš kar pod vlak, kot da mu daješ kravje mleko, in bolje, da ješ strup za podgane kot jogurte in sire. Še dobro, da sta mulca premajhna, da bi razumela, o čem blebetajo, in ju je zanimal predvsem dobri domači sladoled. Na žalost poln mleka, kakopak.
Zvečer so se mi na internetu, kot nalašč, kar sami odpirali članki, ki ljudi ščuvajo, česa vse se ne smejo dotakniti, saj bodo sicer postali rezidenčno okolje za vse mogoče rake. In rakovice.
Preden sem šel spat, sem, da se vsaj dobro razkužim, za vsak primer spil tri dvojne viskije, pred očmi pa so se mi še enkrat zavrtele vse zagrizene face, ki so se ves dan trudile, da mi ubijejo apetit. Preprosto statistično dejstvo je, da bi bili pred 200 leti, ko ni bilo nobenih umetnih dodatkov, pospeševalnikov, konzervansov in preostalih sodobnih preparatov, vsaj štirje »strokovnjaki« od šestih že mrtvi, druga dva pa bi bila pri svojih šestdesetih takšna starčka, da bi ju pogrebnik že imel v svoji knjižici z merami. O tem, da takrat, tudi če bi to želela, ne bi mogla drugega kot srebati juhice, sploh ne govorim. Zobe nam pač rešuje kemija.
Dve dejstvi. Ob vsej »svinjariji«, ki jo pojemo, se naša povprečna življenjska doba še vedno rapidno podaljšuje. Agilnost v pozni jeseni življenja tudi. In drugo, za zdaj vsi umremo. Dajte, za božjo voljo, živeti, da lahko jeste, in ne jesti, da boste dlje živeli.
