Tudi to je jasno, da pari, ki se imamo res radi, iz vsake malice naredimo ceremonijo, tistim, ki se nimajo, pa niti Valentin ne pomaga. Četudi bi nas obiskal vsak dan. Vendar, kot pri celi vrsti drugih stvari, z leti postajamo tudi sami sentimentalno kičasti in tako vse bolj kompatibilni z neumnostmi, ki bi jih že vsak najstnik označil za res navadno sranje. Tako ne vem, zakaj v domovih za ostarele ne uvedejo Miklavža in dedka Mraza. Odstotek osebkov, ki bi dejansko verjeli vanju, bi bil še večji kot v vrtcih, da o veselju ne govorim...
Kakor koli, letos se je bilo treba odločiti med odkrito romantiko in zakritim razvratom, saj sta nas Valentin in pust obiskala v paru. Megalomansko smo se odločili za oboje, čeprav moram priznati, da mi je prvi del, ki so ga pričarali jokajoča kitara Tilna Pusarja, mrtev brancin na krožniku in zapeljivi pogledi moje princese, veliko bolj sedel kot drugi. Jebi ga, svet se stara, zakaj se ne bi še jaz?
Naslednji dan sem na netu naključno našel eno fejst debelo rockerico, ki pa je žgala kitaro tako dobro, da se ti strena. Glede na to, da je prejšnji večer Tilen vsaj trikrat omenil, da je že dolgo samski, sem takoj dobil asociacijo in mu bajsiko ponudil prek linka. Vnela se je mala ženska vojna, kjer je nekaj domnevnih debelušk okrcalo Tilnovo humorno ugotovitev, da ima dama srce res kot avtobus.
Ah, ta debelost! V življenju se mi je vedno zdelo grdo, če se je kdo delal norca iz stvari, na katere ljudje nimajo vpliva. Afne guncati iz invalidov, pritlikavcev ali bolnikov kakor tudi iz plešcev ali celo tistih s platfusom je bržkone nekaj drugega kot se pošaliti iz nekoga, ki pač rad je! Debelost v veliki večini primerov namreč ni nič drugačna, kot je odvisnost od kajenja, alkohola, mamil ali iger na srečo. Ni nič drugega kot malomarnost.
To ne pomeni, da debelih ljudi ne maram. Veliko prijateljic in prijateljev, s katerimi se odlično razumem, je debelih. Nekateri, da nobena svinja tako. Vendar so face, zabavni, polni energije in dobri prijatelji. Cenim jih zaradi tega, kar so, in me ne moti tisto, kar niso. Po drugi strani pa me lahko raztrgate, vendar tako kot ne bi zaposlil nekoga, ki smrdi po pet dni starem potu ali ima čisto pogrizene nohte, popolnoma gnile zobe ali grozen zadah, ne bi zaposlil debeluha. Ne verjamem namreč, da lahko nekdo, ki ni sposoben niti sebe spraviti v red, to naredi z mojimi papirji, projekti ali strankami. Odvisnosti pa itak ne maram. Mogoče so nekatere celo manj moteče kot odvisnost od žrtja.
Debelost je, tako kot druge razvade, intelektualni komfort. Kot moje pitje viskija ali kajenje cigare. Taki ljudje bi morali biti samozaposljivi. Praksa pa je, da si obtožen diskriminacije, če na zaposlitvenem razgovoru zavrneš koga, ki brez ogledala ne more videti lastnih čevljev. Lobi debeluhov je izjemno močan, in ko zraste naslednja generacija, bo še močnejši. Še malo pa bodo suhci tisti, ki bodo na zanikrnem robu družbe vegetirali skupaj s kadilci, mesojedci in pivci alkohola. Družbeno-državni sovražniki najhujše vrste.