Diamantna žlahta

Ko tole pišem, se končuje tako imenovani dan mrtvih. Vsi sveti mu pravijo tisti, ki menijo, da je svete stvari mogoče preprosto določiti. Za vse, dokončno in za zmeraj. Mislim, da je operiranje z izrazom sveto le grda manipulacija, stvari, ki si zaslužijo naše spoštovanje, so individualne in se s časom lahko spreminjajo, predvsem pa ni treba, da so svete v konvencionalnem pomenu besede. Tako nikoli nisem razumel pogostega očitka iz najstniškega obdobja, da nam mladim nobena stvar ni več sveta. Upam, da res ne! Svetost namreč v zgodovini ni prinašala nič drugega kot zlo najhujše vrste v obliki vojn, izkoriščanj, mučenj in zatiranj. Dan mrtvih torej. Oni, za razliko od svetnikov, dajo vsaj mir. Večinoma.

O tem, da ljudje mrtvim v nekaterih stvareh namenjamo več pozornosti kot živim, sem že pisal. Drži, da sicer v svojih bolj ciničnih obdobjih. V obdobjih, ko ti življenje ne pomeni prav veliko, saj itak nisi pričakoval, da boš doživel trideset. Ko se malo postaraš, se ti umira nekoliko manj. Tako na cestah kot v zraku ali vodi. Povzeto po tem, kje vse sem se tako rekoč že vsaj dvakrat ponovno rodil. Do lastnega življenja in do življenja drugih začneš gojiti večji rešpekt in ironija se priplazi v dejstvo, da si po eni strani pravzaprav smrti veliko bližje, po drugi pa bistveno dlje.

No, s tem, da mrtvim po večini evropskih mest nepotrebno pripadajo skoraj najlepše mestne parcele, se še vedno strinjam. Mislim pa, da bodo tudi pokopališča kmalu preprosto morala postati stvar preteklosti, naš odnos do mrtvih pa bo iz družabnega dogodka črne modne revije napredoval v individualno intimno izkušnjo. Najbrž bi bilo najprimerneje, da bi ljudje žare mrtvih sorodnikov hranili kar doma. Pa ne v kakšnih domačih svetiščih ali posebnih kredencah, temveč na krajih, ki bi bili skladni s spominom na pokojnika. Žare požeruhov bi tako hranili v kuhinjah, žare zapečkarjev na pečeh, žare narcisov na policah pred ogledali, žare veseljakov v vinskih kleteh, žare lenuhov v spalnicah in žare kroničnih težakov ter drekačev na WC-jih. Osebno bi vsako pokopališče takoj zamenjal za katero koli od naštetih mikrolokacij. Moram pa njihov seznam ob priliki razširiti. Ob tukaj ponujenem naboru bi namreč bržkone končal na WC-ju.

Dovoljeno bi moralo biti tudi, da se pepel raztrese po travniku ali gozdu, mogoče celo mestnem parku. Ogljik je pač ogljik, prenosljivost atomov po vsem planetu pa tako dinamična, da na primer vsak danes živeči človek v svoji sestavi nosi vsaj nekaj atomov, ki so nekoč pripadali Einsteinu. Vem, da nekaterim tega res ne bi prisodili, a je vendar dokazano. »Zakaj ravno od njega?« me je nekoč, ko sem to razlagal, vprašal nekdo prav tak.

No, iz pepela je dandanes, z malo pritiska, mogoče narediti tudi umetni diamant. Tako bi tisti z dokončano vsaj srednjo šolo morbidnosti lahko svoje najdražje nosili kar na sebi v obliki nakita. Babica bi bila uhani, dedek verižica, oče na primer prstan in mati zapestnica. Moža bi v skladu z očitno preroško pesmijo Bryana Adamsa The only thing that looks good on me is you spremenili v diamantni zobni okrasek. Da o tem, kako bi tako relativno enostavno izpolnili želje vseh bebcev, ki si vse življenje želijo postati večni, sploh ne govorim. S korekcijo zakona o evtanaziji, ki se pričakuje, lahko celo predčasno.