Dežela, kjer je kravam vseeno

»Kaj enkrat, gremo letos!« napol v smehu zinem. »Zakaj bi čakali?« Včasih je jezik hitrejši od možganov. Ko na drugi strani slišim Zmenjeno!, me malo zaboli želodec. Gremo v Gruzijo? Z avtom iz Ljubljane? Štirje? Dva odrasla in dva mladostnika? Se nikoli ne bom naučila, da je včasih pametno biti tiho? Očitno ne. Pa gremo, no. Kajti včasih je jezik hitrejši od možganov. In včasih je to dobro. Najprej je bilo treba pozabiti na mobitel, internet, garmin in kar je še teh elektronskih reči, ki te znajo tako lepo in na hitro umestiti v čas in prostor. Papir, zemljevid, ki je z vsakim dnem postajal bolj porozen, je bil naš vodnik. Saj ne, da nismo vedeli, kam gremo, to ne. Imeli smo končni cilj, ampak kdaj točno bomo tja prispeli, je bilo bolj odvisno od prehranskih navad udeleženih, potrebe po izločanju in sitnobe, ki se je včasih pojavila v natrpanem karavanu. Morda smo nekajkrat iskali prostor za šotor podnevi, večinoma pa smo tipali pozno zvečer, ali so tla trdna, nas bo zalil kakšen potok, ki bo poplavil zaradi nočnega dežja, smo na direktni liniji krav s pašnika na pašnik? Tako nekako. Kajti če je v Indiji krava sveta žival, potem je v Gruziji kraljica mati. Ni je avtoceste, ki je ne bi nonšalantno prečkala. In ni bilo jutra, ko ne bi bil prvi obraz, ki ga zagledaš – kravji. Navaditi se je bilo treba na to, da te bodo kravje oči spremljale na vsakem koraku. Tudi tja, kamor gre cesar peš, so šle zraven. Peš, se razume. Ste že kdaj čepeli v travi in vas je gledala krava? Ne? Eden od otrok je izdavil, da se ob tem počuti tako, kako bi rekli, primitivno. In primitivno zna biti dobro. Ker je preprosto.

Gospa v burkiniju

Ena lepših noči se je pripetila v Turčiji na poti v Gruzijo. Ko je spet padel mrak in smo z avtom zavili malo dol s ceste, vijugali in parkirali na peščeni plaži. Morje je butalo, zvezde so sijale, bose noge so se ugrezale v mivki. Saj ne bi našli lepšega kraja za spanje, pa če bi ga z Googlovimi zemljevidi iskali! Eden od otrok se je pritoževal, da zaradi bučanja valov ne more spati (prekleto bodi mestno življenje!), drugi je zaspal, še preden je rekel lahko no... Ta stari pa smo zganjali romantiko, ki jo premorejo samo visokoproračunski holivudski filmi. »Glej, ne vem, ali je tam zgoraj mali voz, je pa luštno.« Še bolj luštno pa je bilo, ko se je naredil dan in smo dojeli, da smo se znašli v turški priredbi Dalmacije. Res pa je, da od tistega jutranjega občutka čiste svobode in sreče, ker si se znašel na tako lepem kraju in želiš kar gol skočiti v to slano radost, ni ostalo mnogo. Kajti ravno takrat se je izza ogla pojavila gospa v burkiniju, muslimanski različici bikinija, ki soncu kaže obraz, dlani in stopala. Jaz pa skoraj gola. Mednarodnega incidenta ni bilo.

Ušguli, pravljica

Prvo gruzijsko mesto, ki nas je pustilo zevajoče, je bil Batumi. Obmorsko mestece. Portorož, ki je požrl vrečo metamfetamina. Leglo ruskega bogatunstva – v katerem smo se popotniško odeti počutili kot brezdomci – pomešano z getom, v katerem svet razpada. Batumi, prvorojeni sin grozečega gruzijskega kapitalizma. Živčni smo postali. Hitro. Preveč ljudi. Gremo naprej. Čim prej. Kajti v Gruzijo smo se odpravili zaradi tiste pregovorno čudovite narave, zaradi fotografij, ki smo jih po spletu gledali kot nori, razmišljajoč, ali je to fotošop ali je veliki pok res ustvaril tudi to čudo. Kaj bi vam govorila, kako priti tja, a lepo prosim, zapomnite si Ušguli. Skupek vasic v Svanetiju, več kot dva tisoč metrov visoko!

Rosne so bile naše oči – pa ne od dežja, ki je padal, kot da se je utrgal oblak – ko smo v eno od vasi z mukami po t. i. cesti, ki jo zmorejo prevoziti samo terenci, pripeljali v megli. Pa ne, no, smo po otročje stokali odrasli. Pa ne, no. Pridemo skoraj na konec sveta, zdaj pa – dež?! Vzdušje je olajšal lastnik mini gostišča, ki nam je prinesel domačega kislega mleka, sira, kruha, čaja. Slavljena bodi, njegova žena, ki si nam ponujala dobrote še ves naslednji dan. Pa lastnikov brat samotar, slikar in mislec, ki smo ga malodane zasledovali, da bi nam prodal katero svojih fantastičnih slik. Pojavljal se je kot meglica. In tudi tako hitro izginjal. Če je že spregovoril, je bil to – njet. Slik ne prodaja. In pika. Nismo ugotovili, zakaj. Morda zato, ker ni povedal, morda pa zato, ker je bila naša raven ruščine podobna tisti na tretji uri obiska tečaja prve stopnje in ga nismo razumeli. Zdaj pa si mislite.

Na zdravje!

Če je bila Ušguli pravljica, v kateri vseh lepot ne zmore ovekovečati še tako zmogljiv fotoaparat, je bila pokrajina Vardzija doli na jugu države biser, ki nam je skoraj ostal skrit. Ne bi šli tja, če ne bi dobili povsem po naključju sporočilca prijateljice, ki nam je položila na srce: Vaaaaaardziiiiiiiija. Vardzija torej. Ne vem, ni besed. Očarljiva pokrajina v živo steno vklesanih samostanov, lukenj povsod v kamnu. Kako so to naredili? Tja gor niti gruzijske krave ne morejo! Smo pa mogli mi do ene. Najbrž nas je gnala želja po razgledu, kajti ko smo se znašli v eni od večjih lukenj, smo ta stari skrivali paniko, kako bomo prišli dol. Dobro, da otroci niso vedeli, da jih je strah po kozji pot dol. Ostali smo živi. Dober podatek vsekakor, kajti sicer ne bi spoznali zlatega Toma, učitelja ruščine v eni od vaških šol, ki jih je bog pozabil. Prosili smo za samo malo pitne vode, dobili pest češenj za ušesi pa višnje, korenje z vrta. Ribe je ulovil za nas, jih spekel, povabil domov. Sto trideset evrov mesečno zasluži kot učitelj. A gre, če se znajdeš. Če delaš. Narava bogato da, če po njej hodiš s spoštovanjem. In kimali smo, ta stari, s polnimi usti ribe, nazdravljali z domačim vinom. Najprej na to, da smo se srečali, potem na dobro letino krompirja, potem na Tomovo ženo, ki je kosilo pripravila, pa spet malo na naše prijateljstvo. In po nekaj kozarcih smo nazdravljali že na to, da nazdravljamo. Do danes pa se še ne ve, ali je Toma govoril po slovensko ali mi po rusko. Jasno nam je bilo namreč vse.

Izvoli, najej se

Vse lepo, kar boste slišali o tej kavkaški državi, je res. Res je, da akcije Očistimo Gruzijo v enem dnevu najbrž še niso imeli. So pa Gruzijci srčni ljudje, ki živijo v bogato obdarjeni državi. Zjutraj pokukaš iz šotora in že srečaš koga, ki ti ponudi košaro domačih breskev. Drug dan vstaneš, pride mimo »prijatelj«, ti da pet litrov domačega vina, te določi za Bolgara, v roke pa ti potisne telefon, da se malo pomeniš z njegovim bratrancem iz Sofije. In se pogovarjaš. Kajti vsi smo si v srcu enaki. Če imaš več, dam jaz tebi, če imaš več ti, odreži kos kruha še zame. Gruzijcem je to še vedno jasno kot nebo po nevihti.