Ko je pred leti udarila kriza, se je spremenilo marsikaj. Nekateri so začeli varčevati, drugi zapravljati, eni so odpuščali, drugi so se selili v tujino. Nekateri so ustavljali investicije, drugi so v prihajajoči krizi videli poslovne priložnosti. Ko zapiha veter, eni postavljajo zidove, drugi mline na veter, mar ne?
Politiki so razlagali, da smo premajhni, da bi nas kriza oplazila, pametnjakoviči, da je itak umetno povzročena. Prvih ne bom komentiral, ker je škoda besed. Konec koncev ti isti politiki še danes odlično prosperirajo na istem prostoru, pred istimi ljudmi, in ker tega slovenskega fenomena nikoli ne bom razumel, težko o tem sploh razglabljam. Edino, kar mi pride na misel, je, da so ljudje res bebasti. Vendar po drugi strani vidim, kako so iznajdljivi, preračunljivi, inovativni in domiselni. Očitno gre potemtakem za sindrom selektivnega sluha, samo da gre za razum. Omenjeni fenomen me spominja na besede, s katerimi kako stvar razložim svojemu skoraj štiriletnemu sinu: Lev, to boš razumel, ko odrasteš. In ko boš, prosim, razloži takrat še meni...
Če se vrnem k zgoraj omenjenim pametnjakovičem, tudi tukaj nečesa ne razumem. Zakaj naj bi bilo malim ljudem pomembno, ali je bila kriza sprožena umetno, načrtno ali je nastala kot posledica nepredvidenih okoliščin. Kriza je kriza, trgi so padli, banke so propadle, podjetja tudi, služb ni. To je tako, kot če bi nas udaril cunami, mi pa bi namesto o sanaciji razmišljali o tem, kdo nam ga je podtaknil.
Sam sem jo zavohal dovolj zgodaj, vendar zaradi narave lastnih investicij nisem imel prav veliko manevrskega prostora. Vedel sem, da bo cena visoka, sploh glede na odločitev, da poskušam partnerjem predlagati, da ne odpuščamo. Oziroma le tiste, ki si to itak zaslužijo ne glede na situacijo. Spomnim se sestankov v drugi polovici leta 2009, vsi so mislili, da se mi meša. Žal sem imel prav, velike države so bile tiste, ki jih je kriza oplazila, male, manj razvite pa so jo gostile skozi leta. Pri nas je, kot kaže, dobila državljanstvo in se odločila, da postane rezident. Brez heca!
Na prvi udarec krize sem reagiral pač sebi podobno. Začel sem panično iskati nove projekte, nove izume, nove kanale, ki bi v prihodnosti znali prinašati sredstva za pokrivanje investicijskih projektov, ki se jih ni dalo ne ustaviti ne hitro končati. Na začetku takšni projekti vzamejo minimalno časa, gre bolj za ideje, uvodne sestanke, sheme, načrte, bolj ko se bližajo končni izvedbi in temu, da dejansko od njih pade kak cekin, bolj postajajo časovno zahtevni in posesivni do kreatorja.
Tako imam v teh dneh res praznik dela oziroma delam kot nor. To, da si je večina ljudi vzela cel teden počitnic, kot v stari Jugi, sem pač izkoristil, da v zatišju pred telefonskimi pozivi in maili poskušam pospraviti stare grehe. Nekatere stare že mesece.
Saj ne vem, mogoče pa je to bolje kot piti, jesti in se razvajati. Pravzaprav tega itak nikoli nisem znal. Če ne bi delal, bi najverjetneje pretiraval s kakim športom ali sezonskim čiščenjem. Smo ljudje, ki imamo pač sršene v riti. Lep praznik dela vsem tistim, ki dela ne vidite kot nujnega zla, temveč kot zlo nuje...
