Stereotipno ga, se kar malo potoži, povezujejo z nekom, ki divje skače po mizah in za kratek čas navdihne ljudi, da mislijo, da zmorejo vse. Ko pridejo domov, pa spet stara pesem. Smiljan Mori v resnici veliko študira in preučuje pozitivno psihologijo. In svoje znanje deli, ker želi, da ljudje razumejo eno pomembno stvar: lahko ste krojač svoje usode. Menda lahko pomaga spremeniti nič v nekaj, neodločnost v odločnost in strah v pogum. In kako že pravijo? Pogum ni stanje brez strahu, temveč ravnanje navkljub njemu.
Smiljan, vi po uradni dolžnosti morate biti pozitivni. Kako vam je ob tem? Sicer nam tako in tako na vsakem koraku dopovedujejo, da moramo misliti pozitivno, kajti pozitivne misli ustvarjajo pozitivno naravnano stvarnost. Priznam, da mi gre ta »prisila« že rahlo na živce.
Vsega, kar prebereš, vidiš in slišiš, ne smeš vzeti kot dejstvo. Kot tudi: ne sodi, ne zavračaj, ne zanikaj tistega, česar ne razumeš. Človek mora ostati odprt. Nevarno pa je samo pozitivno premišljevati. Če počneš zgolj to, te lahko povozi avto, ker nisi bil previden, ko si prečkal cesto. Lahko posadiš solato, sediš na vrtu in pozitivno razmišljaš o tem, da plevela ni. A vseeno bo zrasel. Ne bo vse dobro, če boš zgolj pozitivno razmišljal. Je pa res, da boš v življenju dosegel več, če boš pozitivno naravnan, upal v boljši svet, kot če se boš nenehno pritoževal in kritiziral. Verjamem, da ima vsaka beseda energijo, izgovorjena ali ne. Enako privlači enako.
Zakaj razmišljanje ni dovolj? Ker je eno, kar jaz premišljujem zavestno, nekaj povsem drugega pa, kaj nezavedno. Vprašajte se, katera so vaša najgloblja prepričanja. Ta so tista, ki v resnici usmerjajo vaše življenje. Človek se mora najprej naučiti pogovarjati sam s sabo. Obenem pa ne sme pozabiti, da obstaja na tem svetu še nekaj več kot zgolj tisto, kar si zna razložiti z razumom. In ko nas razum pusti na cedilu, uporabljamo stavke kot: To je bilo res pravo naključje, To je čudež, Imel sem srečo, Tukaj pa je imel nekdo drug prste vmes... Te besede dokazujejo, da globoko v sebi verjamemo. Jaz sicer ne zgolj v moč pozitivnega razmišljanja, temveč predvsem v moč pozitivnega delovanja.
Transformacija prepričanj po mojem ni preprosta stvar.
Ko poslušaš, ni nujno, da slišiš. Če slišiš, ni nujno, da razumeš. In če že razumeš, ni nujno, da to tudi živiš. Posploševanje, da bo vse ok, da bomo vsi uspešni in bogati, je neumnost. Že samo zato, ker sta besedi uspešen in bogat preveč splošni, da bi lahko veljali za vse. Za nekoga je življenje na barki vse, kar potrebuje, dokaz tako bogastva kot uspeha. Sploh pa, zdrav človek ima veliko želja, bolan le eno. Ultimativni cilj vsakega posameznika je biti srečen. A za vsakega posameznika je sreča nekaj drugega. Denar. Te bo naredil srečnega? Ne. No, te bo, če nimaš niti za kruh, a dokazali so, da se razmerje med srečo in prihodkom ne spreminja več, ko je dosežen letni dohodek okoli 70.000 dolarjev. Če imaš desetkrat ali stokrat toliko, ne boš nič srečnejši. Milijonarji so od tistih, ki delajo v pisarni za tisoč evrov, mesečno srečnejši le za en odstotek! Formula za uspeh, ki pravi »Pridno se uči, službo najdi in trdo delaj pa boš uspešen in srečen!« ne deluje. Najprej moraš biti srečen in zadovoljen, da si lahko uspešen. Kar koli že vsakemu posamezniku uspešnost pomeni. Polovica sreče je tako in tako zapisana že v naših genih, 40 odstotkov je je odvisne od dnevnih načrtovanih aktivnosti, le na deset odstotkov občutenja sreče pa vplivajo zunanje okoliščine. Če dobiš nov avto, si srečen samo kratek čas, potem pa padeš na t. i. happiness set point, tisto konstanto, ki ti je znana od prej, zapisana v tebi. No, za srečo je treba garati, jaz pravim.
Z idejo sreče so nas tudi opeharili. Mar ni sreča trenutek, orgazem življenja? Nenehna vznesenost ni naravna.
Seveda ni. Iluzorno je pričakovati, da boš delovanje hormonov sreče enakomerno intenzivno lahko čutil ves dan. Če ne bi bilo žalosti, ne bi vedeli, kaj je veselje. Pričakovati, da boš vedno dobre volje in brez težav, ni realno. Je mit, ki se ga ne splača zasledovati. A splošno zadovoljstvo z lastnim življenjem je mogoče doseči. Za to pa obstaja več tehnik. Problem je v nas, ker se nikoli ne zadovoljimo s tem, kar imamo. Kar pa spet ne pomeni, da se moramo. Eno je biti zadovoljen, ker je to pogoj za hvaležnost in pot naprej. Kajti drugim je še slabše kot tebi. Nekaj povsem drugega pa je sprijaznjenje, pomanjkanje želje, da se razvijaš in rasteš. Če mene vprašate, bi morala biti neuresničitev potencialov kaznivo dejanje. Če vem, da sem sposoben, da bi lahko dosegel več, potem ne živim svojega potenciala, če se zanemarjam. In tega si ne bi smeli dovoliti!
CELOTEN ČLANEK JE OBJAVLJEN V AKTUALNI ŠTEVILKI REVIJE ONAPLUS. NANJO SE LAHKO NAROČITE NA BREZPLAČNI ŠTEVILKI 080 11 99.
