Naša vsakoletna dopustniška plovba se počasi približuje koncu. Najbrž bo tega najbolj vesel pes, saj mu gredo naši dopusti brez njega neizmerno na jetra. Naše skorajšnje vrnitve se bodo bržkone razveselili tudi hiša, vrt in inštumenti, saj bodo spet postali pomemben del vsakdana. Da brivskega aparata, ki zanesljivo trpi zaradi resne krize identitete, sploh ne omenjam.
Ta hip, ko tole pišem, smo zasidrani v enem večjih zalivov na vzhodu Cresa. Tako mati kapetanja kot prvi mornar, ki ga spoštljivo dobro igra moja tašča, kakor tudi navtični podmladek že spijo. Ali pa to vsaj poskušajo, saj romantiko pomorske noči kvarijo naraščajoča burja in valovi, ki imajo očitno neki množični žur. Na žalost ne s starostno, temveč z višinsko omejitvijo. Ura bo počasi zakorakala v nov dan.
To je že druga noč, ki mi kot kapitanu krati spanec. Pomoč GPS-alarma namreč ni tako zanesljiva, da ne bi bedel vsaj z enim očesom. Nikoli namreč ne veš, kdaj se Ameri odločijo za nekaj ur ugasniti pozicijske satelite. In misel na to, da tako še sam postaneš žrtev kakšne majhne, na hitro spackane vojne ali protiterorističnega udara, ki se dogaja nekje čisto drugje na planetu, ni udobna. Bližnje čeri, ki kljubujejo valovom, in nekajmetrska votlina, s pomočjo katere, glede na zastrašujoč zvok, najbližje stene očitno dihajo, na to opominjajo v neutrudnem ritmu. Seveda bi lahko sidrali kje drugje ali že popoldne kot skoraj vsi drugi odpluli pod varno krilo najbližje marine, samo kaj ko sem hotel loviti točno na tem bližnjem rtu. Toda to je že druga zgodba...
Ena od privlačnosti dopustovanja na barki je prav gotovo tudi avanturizem. Vsaj malo adrenalina mora biti, sicer ima človek občutek, da je pravzaprav že mrtev, samo na datum še čaka, mar ne? Težko si samega sebe predstavljam med dvesto ostalimi mroži na premajhni brisači na kakšni peščeni hotelski plaži, kjer ima vseh dvanajst koktajlov z menija enak okus. Hotele sem vedno dojemal kot nujno zlo na pogostih poslovnih potovanjih in jih nikoli nisem videl kot dopustniške destinacije. Veseli me, da tudi del dandanašnjih generacij ob vsej bujni hotelski ponudbi še vedno goji delček avanturističnega duha in med dopusti seže po šotorih, avtodomih in seveda navtiki. Človeku to vliva kanček vere v to našo sicer razvajeno, pomehkuženo in v praktičnem smislu retardirano družbo. Vsaj sam to vidim tako.
Ko sem danes med podvodnim ribolovom priplaval okrog rta, so pod menoj zazijale petdesetmetrske temno modre globine. Verjetno ne spadam ravno med zajce, samo kar tesnoben občutek me je obdajal, ko sem se ob strmih stenah potapljal v neznano. Lovim vedno sam, tokrat pa sem si želel ob sebi kakšnega izkušenega kolega, podvodnega lovca. Saj ne da bi takšna »pomoč« kaj veliko štela, samo tako, zaradi občutka. Primoža, na primer. V panični abstinenci sva si tako kompatibilna.
Nič, v družbo notesnika, viskija in cigare bom iz spodnjega hladilnika povabil še kakšnega rdečega bika in še malo bedel ob prekrasnem zvezdnem nebu in dihajoči steni. Vsaj smrči ne. To pa bi težko rekli za marsikatero družbo, mar ne?