Daleč se lahko pride tudi poceni

V  prizadevanju za takšno ali drugačno alternativo je pogon na plin pogosto postavljen nekoliko ob stran, pa ne povsem upravičeno. V Evropi obstajajo v zvezi s plinom različne smernice, nekatere države več poudarka namenjajo stisnjenemu naravnemu plinu CNG, druge utekočinjenemu naftnemu plinu UNP (LPG). Slednji je bolj uveljavljen tudi pri nas, ne nazadnje zaradi infrastrukture, ki v tem primeru obstaja, zelo redke pa so polnilnice za naravni plin. Ljudje pogosto predelajo obstoječi model na bencinski pogon, dosegljivi pa so tudi pri avtomobilskih proizvajalcih pripravljeni izdelki, kot je denimo Oplova corsa LPG. Različni vozniki smo jo imeli priložnost uporabljati malo dlje in si tako ustvariti lastno mnenje, ki pa je imelo mnogo skupnih poudarkov.

Za tisočak dražja od bencinarja

Seveda je izhodišče razmišljanja o tovrstnem pogonu cena utekočinjenega naftnega plina, ki dosega približno polovico cene bencinskega goriva, trenutno stane liter 95-oktanskega bencina 1,2 evra, plinskega olja pa 0,55 evra. Za vožnjo na plin prirejena corsa ima oznako 1.4 ecotec LPG (moč 66 kW/90 KM pri 6000 vrt./min). Lahko vozi tako na plin kot bencin, posodi za obe vrsti goriva zmoreta sprejeti 35 in 45 litrov. V naši vožnji z avtomobilom, ki je bil prepoznavno smaragdno ali pepermint zelene barve, smo imeli porabo približno 7 litrov plina na 100 kilometrov, kar je sicer nekaj več kot poraba bencina, a glede na ceno veliko ugodneje. Velja torej, da več ko se vozimo na plin, hitreje se povrne naložba v tako prirejeni avtomobil, ki stane približno tisočaka več kot primerljivi model, ki s tovrstnim motorjem deluje le na bencin. Čeravno plinska corsa po zagonu vselej najprej krene na bencin, se preklop na pogon na plin opravi skoraj neslišno ali nemoteče, le pozimi se to zgodi malo pozneje. Tudi odzivnost motorja ni bistveno slabša, je pa le treba reči, da 1,4 ecotec že v osnovi ni razburljivo odziven stroj, ob priganjanju rad malo razgraja, potem pa le gre.

Gosta mreža črpalk

Prikaz porabe in stanja zaloge obeh goriv je skoraj vzoren, temu so se res posvetili. Ker imamo dve posodi za dve vrsti goriva, v avtomobilu ni rezervne pnevmatike, temveč pribor za popravilo. To vsakomur ne bo všeč, a tako je tudi v avtomobilih, ki vozijo na bencin in dizel. Ena od stvari, ki se jih je pri avtomobilu treba navaditi, je tudi polnjenje plina. Mreža črpalk je po Sloveniji že dokaj gosta, a vseeno utekočinjeni naftni plin le ni na voljo povsod, temveč se je treba o tem prej malce pozanimati. Druga stvar je postopek polnjenja, ki zahteva nekaj privajanja, še najmanj glede privijanja posebnega adapterja, bolj zaradi nadaljnjega postopka in predvsem izklapljanja plinske pištole. Res je dobro nositi rokavice, saj iz ročke po odklopu vselej bušne nekaj hladnega plina. Ko posodo polnimo, je treba ves čas stiskati gumb, kar je nerodno, poleg tega plinsko posodo hitro napolnimo do 80 odstotkov, do konca pa mine še zelo veliko časa, tako da se tega skoraj ne izplača početi.

Rutinsko polnjenje

Ampak vse to tistih, ki so kupili avto na plin, verjetno ne bo preveč zmotilo, saj gre vendarle predvsem za varčevanje. Poleg tega se postopka tudi privadimo in postane bolj ali manj rutinski. Mi smo samo na plin prevozili približno 300 km, saj je avto včasih še kar vozil, tudi ko je števec kazal, da je posoda prazna. Ali je stvar veliko bolj ekološka od bencina, pa so mnenja in podatki rahlo različni, proizvajalec poudari, da je avto na plin boljši od bencinca po porabi in izpustu ogljikovega dioksida ter boljši od dizla po izpustu dušikovih oksidov, a je glede slednjih slabši, kot velja za bencinski motor, podobno velja za ogljikovodike. Nekateri predelovalci tovrstne opreme pač pravijo, da je plin po meritvah v vseh kategorijah bolj ekološki. Si mislimo, da bi bilo dobro, da bi se plin v avtih še malo bolj uveljavil, saj bi morda tudi zanje dobili predpise evrookoljskih standardov, kot jih imata bencinski in dizelski motor. Samo da se ne bo potem na plin bolj obesila država s svojimi davščinami.