Kako se opredeliti v vojni, ki je izbruhnila med večjim delom strokovne javnosti in vsevednimi zdravniki na eni strani ter vse večjim številom tistih, ki sodobni farmaciji niso več pripravljeni verjeti vsega kar na slepo, na drugi?
Za tiste, ki so imeli že v osnovni šoli raje likovni pouk kot matematiko, tiste, ki so se načrtno vpisali na tako srednjo šolo, kjer ni bilo fizike, predvsem pa jih neznansko navdušujejo horoskopi in ljudje, ki sicer ne poznajo osnovne algebre, obvladajo pa numerologijo, torej tiste, ki besedo »znanstven« povezujejo le s filmsko industrijo, je jasno. Problem nastane, ko ljudje, ki delamo na naravoslovnih področjih, v računalništvu, strojništvu, celo biologiji in kemiji, ne verjamemo več svojim bratrancem, ki kuhajo zvarke v farmaciji.
Ne bom se spuščal v razsojanje, kaj je prav in kaj ne, vsekakor pa lahko ugotovim, da je za nastalo kaotično stanje kriva farmacija sama. Že od zgodnjih desetletij prejšnjega stoletja, odkar ji je uspelo, v nemalo primerih tudi naključno, izumiti nekaj res zanimivih stvari, se do ljudi vede pokroviteljsko in ošabno. Pustila se je popolnoma zapeljati kapitalu in tako sama ustvarila popolne razmere za vzklitje nešteto teorij zarote, od katerih, roko na srce, niso vse samo to.
Ob prebiranju nestrpnih izjav tako zagovornikov kot nasprotnikov cepljenja vsak normalen človek, predvsem pa starš, dobi mešane občutke. Na eni strani znanost, ki ji tega, da je v zgodovini rešila na milijone ljudi, ni treba posebej dokazovati, na drugi dokumentirani primeri katastrofalnih stranskih učinkov cepljenj in dejstva, da celo mnogo zdravnikov otroke cepi le proti res nujnim zadevam.
Med res butastimi argumenti stroke sem zasledil tega, da bi se morali vsi cepiti proti ošpicam zaradi tistih, ki se ne morejo zaradi drugih bolezni. Če je tako, kje je potem meja? Najbolje, da torej prisilno precepijo vso populacijo proti popolnoma vsem nalezljivim boleznim, saj se za vsako najde kdo, ki bi zaradi nje lahko umrl. Za tiste, za katere cepiv še ni, pa naj na hitro kaj ščarajo, v zadnjem času imamo ljudje itak občutek neverjetne časovne priročnosti novih farmacevtskih izumov, predvsem cepilnih koktajlov. Torej precepitev proti vsem gripam, prehladom, nahodom, herpesom in seveda tudi vsem spolno prenosljivim boleznim. Tudi te namreč lahko dobiš na javnem WC. Ni pretirano udobno, a vendar.
Argumenta farmacevtov, da če bi jim res šlo le za denar, bi bili oni prvi proti cepljenju, saj naj bi menda več zaslužili s kurativo kot preventivo, pa sploh ne bom komentiral. Mislim, ne nas hecat'! Mogoče bi jim kak sposoben piarovec moral svetovati, da bodo imeli največjo podporo med ljudmi, če sploh ničesar ne komentirajo. Res ničesar!
Da me ne bo spet kdo narobe citiral: nisem proti cepljenju. Tisto, kar se mi zdi v tej zgodbi edino res bistveno, je, da bi cepljenje moralo biti tako pravica kot svoboda vsakega posameznika. Vse drugo je fašizem. In zgodovina nas uči, da ima ta veliko imen, nalezljiv pa je kot kuga. In da proti njemu zares nimamo nobenega cepiva!