Vsakdanjik ljudi je pač takšen, da si ga brez avtomobila težko predstavljamo. Tudi če tega nimamo ali smo brez vozniškega izpita, nas kam pelje kdo drug. Prav tako je nepogrešljiv za večino lastnikov psov, in tako se hočeš nočeš prej ali slej v vozilu znajde kosmati prijatelj. A kaj če pes noče v avto, kar se lahko primeri komur koli in kadar koli? Zadeva nikakor ni lahka ali zabavna, a to ne pomeni, da je nerešljiva. Strah, ki je že sam po sebi problematičen, lahko namreč povzroči dodatne težave, zato se je treba z njim spoprijeti previdno, pravilno in potrpežljivo.
Nikar na silo
Če pes avta ni vajen ali ga ne pozna, je vseeno lažje kot pri psu, ki ima slabe izkušnje z njim. Slabost med vožnjo ali poškodbe, povzročene v nesreči, še kako ostanejo v spominu. Zato se moramo za odpravo ali vsaj blažitev težave dodobra oborožiti s potrpljenjem, vztrajnostjo in pravim pristopom. Psa nikakor na silo ne vlečemo ali potiskamo v avto, še manj pa nanj kričimo ali ga celo kaznujemo, ker noče vanj. Stvari bomo le še poslabšali in s tem uničili še tisto malo možnosti, ki so ali bi bile. Seveda potrpljenja nimamo v neskončnost, to je razumljivo, a prav zato je še toliko pomembneje ravnati tako, kot je prav. Zato ne kaže drugega, kot da se težave lotimo postopoma.
Najprej od zunaj
Prvi korak naj bo vsekakor ta, da psu neprižgan avto razkažemo od zunaj. Pustimo, da si ga ogleda, ga ovoha, pri tem pa smo ob njem in mu prijazno govorimo. Nato sedemo v vozilo in damo psu dovolj časa, da si vse skupaj ogleda. Po navadi v takšnih primerih prevladata radovednost in pasja logika – če avto ni ugriznil nas, niti njega ne bo. In če se nam med sedenjem v vozilu ne zgodi nič groznega, se tudi njemu ne bo. Počakajmo, da to ugotovi, nato pa se lotimo naslednjega koraka. Povabimo ali zvabimo tudi njega, da se nam pridruži, čeprav le za kratek čas, celo za zgolj nekaj sekund. Za začetek je namreč tudi to bolje kot nič. Kljub preprostosti ideje se večina ljudi sploh ne spomni, da bi odprli vsa vrata. A to je še kako praktično. Pes se tako ne bo počutil utesnjenega oziroma ga ne bo strah zaprtega prostora. To je praktično tudi zato, ker lahko v avto vstopi nemoteno in takoj izstopi pri drugih vratih, če želi. Pri marsikaterem kosmatincu to utegne postati zabava, in če bo pomagalo, zakaj pa ne. Nadvse pomembno je, da gre v avto sam. To bo njegova volja in povsem drugače, kot če ga silimo. Fizično mu pomagajmo le takrat (pa še to le toliko, kot je res treba), ko se zaradi majhnosti ali nerodnosti vanj težko skobaca sam. Tudi nagrajevanje za želeno vedenje je skorajda zlata vredno. Pohvala, božanje, še posebno pa priljubljeni priboljški so neprecenljiva pomoč.
Ne pozabimo na slabost Med vožnjo naj ne bodo utesnjeni. Foto: Roman Turnšek Tudi če pes nima težav z vstopom v vozilo oziroma smo s potrpežljivostjo dosegli, da je premagal strah, ne pozabimo, da – tako kot mnogo ljudi – tudi nekateri psi vožnjo slabo prenašajo, zato se moramo kot vestni in odgovorni lastniki temu ustrezno prilagoditi. Še posebno če je naš način življenja takšen, da smo veliko v avtomobilu, saj to pomeni, da je v njem zelo pogosto tudi kosmatinec. |
Moteči motor
Ko izgubi strah ali odpor do neznanega, ga je treba navaditi še biti v avtu. Pri tem si lahko domiselno pomagamo s katero igračo ali priboljškom, nikakor pa ni odveč, če mu prijazno povemo, naj v avtu ostane.
Morda je slišati malce smešno, a nekatere pse moti ropot motorja. Če se izkaže, da je težava (tudi) v tem, si pomagamo tako, da avto, ki stoji na mestu, prižgemo le za kratek čas. To v manjših presledkih ponavljamo in po potrebi podaljšujemo čas brnenja motorja. Ko bo kuža usvojil vstop, mirovanje v avtu in njegov zvok, je naslednji korak, da ga vzamemo s seboj na krajše vožnje. Zapeljimo se iz garaže na dvorišče ali v nasprotno smer, z dvorišča okoli hiše, po ulici in podobno. Pes bo kmalu ugotovil, da se stvar premika. Če ga bomo začeli voziti tudi na sprehode ali izlete, bo vožnjo kmalu logično povezal s prijetnimi stvarmi. Šele ko se navadi krajših voženj, ga začnemo jemati na daljše, nato pa tudi na potovanja.