Jasno, smo se pošalili, to je energetski pozdrav bioterapevta Domančića, ki že leta zdravi v blejskem hotelu Lovec. Za mizo so sedli štirje: on, Zdenko, njegova žena Tanja, Zdenkov sin Stjepan in šnavcer Rubin. Zadnji ni kaj veliko povedal. So pa drugi. Kot nekakšne posebne samostoječe entitete tega sicer ponorelega sveta.
Da je družina sveta, večkrat slišimo. Pa zraven pozabimo, da včasih kri vendarle je voda.
Zdenko: Ste kdaj slišali za rek Če nimaš sovražnika, ti ga bo morda rodila mati? Družine brez konfliktov ne obstajajo, še posebno takrat ne, ko je treba kar koli deliti. Zakaj Cerkev vztraja pri konceptu družine, ki je sestavljena iz očeta, matere in otroka? Izpostavljanje odnosa med pastirjem in ovco ni naključno. Cerkev zelo dobro ve, kaj je hotela z njim povedati. Kaj potrebuje ovca? Redno molžo in striženje. Mlajše ovce, jagnjeta, pa je treba pošiljati v zakol. Ti zakoli predstavljajo ciklične vojne. Vse so organizirane. Da so vojne naključje, je zgolj pravljica za ljudstvo.
Ni bil Hitler tisti, ki je storil največje zločine. Pred tem jih je Katoliška cerkev z inkvizicijo. Ker je dovolila, da ljudje, kot sem jaz, gorijo na grmadah. Zakaj? Zavoljo neznanja. Ko pa so znanstveniki začeli raziskovati mikroravni življenja, je postalo jasno, da tudi čarovnice – pobili so več sto tisoč nedolžnih žensk – niso ničesar krive. Templjarje, ki so mi ponujali izobilje, sem zavrnil iz empatije do vseh svojih kolegov, ki so jih nedolžne likvidirali.
Tanja: Smešno se mi zdi, da o družinskem praznovanju, druženju govori prav Cerkev, ki s tem nima izkušenj. Duhovniki naj ne bi bili poročeni, otrok naj ne bi imeli. Pa govorijo o odnosih med partnerjema?
Zdenko: Obenem pa so še svetovalci o seksualnem življenju!
Tanja: Družina je večplasten pojem, ni pomembno, kako je sestavljena. Sestavljajo jo lahko istospolni pari, družina je človek, ki živi z živaljo. Družina je vse tisto, znotraj česa obstajajo razumevanje, spoštovanje in ljubezen. Vse drugo je – balast.
Stjepan, kako gledate na idejo družine? Delate z očetom, poznate bioenergijo in se zavedate, da ti je nekdo na drugi strani sveta lahko dosti bliže kot lastni brat, na primer.
Stjepan: Vedno sem imel dobre odnose s starši. Seveda pa okoliščine pripeljejo do tega, da se nam v življenju dogajajo tako dobre kot slabe stvari. Moramo se prilagoditi in živeti v skladu z realnimi možnostmi, in ne v skladu s tem, kaj tradicija pričakuje od nas. Dejstvo je, da je človek socialno bitje in ne more vseskozi živeti sam. A če ti je nekdo oče, a hkrati ni tvoj prijatelj, potem krvna vez nima vrednosti. Pomembno je, da ima človek dobre odnose s svojimi bližnjimi, ne glede na to, ali je z njimi sorodstveno povezan. Srečo imam, da je ravno Zdenko moj oče. Ogromno me je naučil. Bioterapija je zaznamovala mojo sedanjost, preteklost in mojo prihodnost. Je moje življenje.
Ljudje morajo živeti iz sebe. Delati duhovno inventuro samih sebe, ne pa živeti pogojevano z zunanjimi okoliščinami, ki zahtevajo od nas, da smo dobri drug do drugega le zdaj, ko so že ravno prazniki. Človek mora nenehno gledati v svojo dušo, analizirati svoje ravnanje, se vprašati, kje je naredil napako, kajti popolnega človeka ni. V čem sem dober, kje ne? Tisto, kar ni dobro, popravimo. Bodimo dobri. To je temelj duhovnega in ne nazadnje tudi telesnega zdravja.
Ste imeli tudi vi trenutke samospoznanja, ki so vas »zadeli« v zavedanje, da kaj delate čisto narobe, da se je treba spremeniti.
Stjepan: Seveda. Zaradi povsem preprostega razloga. Družba je pač tako ustvarjena, da ti že od malega govori nekaj, ti pa... Poslušal sem, kar so poslušali vsi drugi. Poslušal sem o izpostavljanju le enega koncepta družbene ureditve, ki v svoji manjštevilni različici pomeni le eno oblike družine. Patriarhat. Še danes je močen, ne glede na to, kaj govorijo, kaj bi želeli, da verjamemo. Starše je treba brezpogojno poslušati, nam pripovedujejo. Ne glede na to, kaj oni naredijo otroku. Starši te ustvarijo, starši te lahko uničijo, slišimo.
Zdenko: Neumnost, res. Človek še nikoli ni ustvaril drugega človeka!
Tanja: Ah, te vsiljene vrednote.
Zdenko: Človeka so ustvarile sile stvarstva. Taras Bulba (stari Kozak iz Zaporožja, iz istoimenske kratke zgodbe Nikolaja Gogolja, op. p.) reče: »Jaz sem te ustvaril, jaz te bom ubil!« Smešno. Človek ni sposoben ustvariti ničesar! Niti nohta. Za Boga je med verovati in vedeti velika razlika. Jaz vem za te sile stvarstva! Ker jih uporabljam. Z njimi pomagam pacientom.
CELOTEN INTERVJU PREBERITE V POVSEM SVEŽI ŠTEVILKI ONEPLUS, KI JO NAJDETE V VAŠI NAJBLIŽJI TRAFIKI.
