Butan: obišče jih lahko le 40.000 turistov na leto

Mladi kralj, 5. zmajski kralj Jigme Khesar Namgyel Wangchuk, in z njim ves državni vrh poudarjata poleg skrbi za okolje še bruto nacionalno srečo, ki pomeni biti srečen v deželi skromnosti, kjer je 60 odstotkov kmečkega življa, kjer so šele leta 1999 uvedli televizijo, 2004. mobilne telefone, šele od leta 2007 pa imajo internetno povezavo s svetom. V Butanu se preprosto moraš dobro počutiti. Ni pa preprosto priti tja. Ker izdajo omejeno število turističnih vizumov (do 40.000 turistov leta 2015), je to priporočljivo rezervirati oziroma kupiti prek svetovnega spleta že zgodaj spomladi. Butan ima namreč konzularni predstavništvi le v Indiji in Bangladešu, za vsak dan bivanja v Butanu pa mora popotnik plačati od 175 do 250 ameriških dolarjev. Iz te dokaj visoke takse se krijejo stroški potovanja po Butanu: prevozi, vodenje, prenočišča, hrana in različne vstopnine. Tako je Butan ena najdražjih turističnih destinacij v tem delu sveta.

Največ je srednjega sloja

Naj nanizam nekaj dejstev o Butanu za boljšo sliko o tej od sveta precej odrezani himalajski kraljevini. Zakaj odrezani? V Timpuju smo sicer videli sedeže nekaterih svetovnih organizacij (Unicef, Unesco, Svetovna zdravstvena organizacija), to je pa tudi vse. Butan le počasi navezuje tesnejše povezave z zunanjim svetom in je samozadosten: pridelajo skoraj toliko hrane, kolikor je potrebujejo, preostalo uvažajo iz Indije in Bangladeša, malo je nezaposlenih, na cesti nismo videli beračev ali invalidov, veliko zaslužijo s prodajo električne energije, lesa in še česa – predvsem Indiji. Ljudje živijo solidno, prevladuje srednji sloj. Precejšnji prihodek imajo seveda od turizma, predvsem alpinističnega in pohodniškega, turizem pa bi tu lahko cvetel kot redko kje, če bi želeli. A ne želijo, saj se zavedajo negativnih posledic masovnega obiska. Močno spodbujajo izobraževanje, tudi študij v tujini z državnimi štipendijami, saj imajo premalo strokovne inteligence. Zdravnike uvažajo iz Burme, v turizmu jim veliko pomagata Avstrija in Švica itd. Izobrazba je v Butanu zelo cenjena vrednota.

Država leži v južni Aziji, meji le na Indijo na jugu in na severu na Tibet oziroma Kitajsko. Velika je približno kot Švica, meri 38.816 kvadratnih kilometrov in ima manj kot 800.000 prebivalcev. Kar 80 odstotkov ozemlja leži na višini nad 2000 metrov, 60 odstotkov ga pokrivajo gozdovi. Geografsko se deli na tri izrazita območja: nižinski Duar ob indijski meji, Predhimalajo, kjer živi pretežni del prebivalstva, ter na visokogorsko območje Lunana. Najvišji vrh je 7570 m visok Gangkhar Puensum, na katerega vrh še ni stopila človeška noga, drugi je 7538 m visok Kula Kangri. Bolj znana in obiskana pa je sveta gora Chomolhari (7326 m), romarska gora v dolini Paro. Prebivalstvo tvorijo tri skupine: Ngalongsi, ki so se priselili sem v srednjem veku, Sarchopsi, gorska nomadska plemena, in na jugu živeči Lhotshampas – nepalski Butanci.

Sneži le redko

Budistov je 72 odstotkov prebivalcev, in sicer prakticirajo tibetanski budizem, nekaj je hindujcev in drugih. Budizem odločilno vpliva na vsa področja življenja in delovanja prebivalcev. Butan se je leta 2008 osamosvojil izpod indijske oblasti in je danes demokratična konstitutivna monarhija po zgledu Velike Britanije. Kraljeva družina živi v palači zunaj Timpuja. Za butanske kralje velja, da so zelo preprosti, ljudski. Tako zdajšnji vladar (kot njegovi predniki) gre rad med ljudi, da se prepriča, kako živijo.

Glavno mesto Timpu ima 98.000 prebivalcev, leži na višini 2320 metrov. Je ena najmanjših prestolnic sveta. Zanimivo je, da kljub precejšnji nadmorski višini tam le redko zapade sneg. A če se čudež vendarle zgodi, praznujejo dogodek kot državni praznik – vesel snežni dan. Mejni prehod, kjer večina turistov prečka indijsko-butansko mejo, je Jaighaon. Mogoče je pripotovati tudi z letalom, denimo iz Katmanduja ali Delhija. S Kitajsko oziroma Tibetom Butan nima uradnega mejnega prehoda. Kmetje vendar prehajajo mejo po visokogorskih prelazih, da trgujejo med seboj. Odnosi med Kitajsko in Butanom so precej skrhani, ker ima slednji dobre odnose s Tibetom, ta se je v preteklosti zavzel za vrnitev ozemelj, ki jih je Butanu zasedla Anglija. Simboli dežele so: takin (gorska antilopa, govedo), modri mak, v zastavi je zmaj na oranžni in rdeči podlagi (Dežela grmečega zmaja – Druk yul). Denarna enota je ngultrum, ki je enakovreden indijski rupiji, menjava 1:1.

Najprej v prestolnico!

Tudi tokrat smo bili na poti trije: midva z možem Jožetom in najin sin Andrej. Agencija Bhutan Mounthein Holiday, s katero smo navezali stike že februarja, nam je poslala podroben potovalni načrt takoj, ko smo vplačali dogovorjen devizni polog za tri osebe. Zmenili smo se, da se z njihovim turističnim vodnikom in voznikom srečamo v Jaighaonu še v Indiji, v hotelu Kasturi, ki je med tujimi turisti, namenjenimi v Butan, na dobrem glasu. Res smo dan pred prestopom indijsko-butanske meje pripotovali v Jaighaon in se po kosilu srečali s simpatičnima Butancema, vodnikom Čimijem in voznikom Pemo. Nista bila oblečena v tradicionalno moško opremo gho, ampak v kavbojke in majico. Gho je halja z dolgimi rokavi, ki jo moški ogrnejo okoli telesa in zložijo tako, da se konča v nekakšnem krilu, obute imajo pa dokolenke in čevlje. Prebrali smo, da je v državnih službah ta oprema za moške obvezna. Podobno je pri ženskah, ki si oblačijo kiro: dolgo krilo na preklop, zgoraj pa bluzo in kratko, do pasu segajočo jakno z dolgimi rokavi. Ta oblačila so videti na visokih in vitkih postavah Butancev in Butank zelo elegantna, no, seveda so pa Butanci tudi okrogli in majhni (in teh je več kot prvih!), in ti so videti v nošah bistveno manj privlačni! Drži pa, da jih nosijo s ponosom.

Prvo prijetno presenečenje na butanskih tleh je bil sprejem: Čimi je vsakemu izročil bel budistični šal, ki naj gostu prinese srečo, in plastenko vode. Na meji ni bilo posebnih ceremonij. Čakali smo, da bo treba odpreti popotne torbe in da nas bodo oglobili za dva paketa cigaret (o tem smo brali v popotniški literaturi), a se ni zgodilo nič takega. Butan je strogo nekadilska država, prepovedan je uvoz tobačnih izdelkov, enako so prepovedane plastične vrečke, ki jih res nismo zasledili nikjer. Nikogar ni zanimalo, kaj tovorimo v popotniških nahrbtnikih.

Preden smo se zapeljali proti prestolnici Butana, smo si v Phuntsholingu ogledali ljubek budistični samostan Kharbandy. Ima tri velike kipe: v sredi je Buda, levo guru Rimpoče, veliki mojster in učitelj tibetanskega budizma, in desno pomemben butanski plemič, ki je v 17. stoletju združil vse kneževine na območju Butana – Shabdrung Ngawang Namgyal. Omenjeno trojico smo videvali naslednje dni v svetiščih po vsem Butanu. Dobili smo sveto vodo, ki jo moraš delno popiti, delno si jo naneseš na glavo za srečo. (Se nadaljuje.)