Branje so potovanje za dušo in um

Radi berete? Pa ne le časopisov, revij ali celo samo statusov na družabnih omrežjih in sporočil na telefonu. Kdaj ste nazadnje v roko vzeli knjigo? Če je od tega minilo že precej časa, je vsekakor pravi trenutek, da se potopite v katero zgodbo. Če to počnete pogosto, pa obstaja precej velika verjetnost, da je vaše duševno zdravje veliko bolj trdno in stabilno.

Pogosto lahko slišimo (ali preberemo!), da je branje potovanje za dušo in um, da se lahko tako na pot odpravi vsakdo, ne glede na to, ali se boji letal, si ne more privoščiti dolge poti ali pa ga pri tem ovirajo druge okoliščine.

Čutimo z liki

S pomočjo romanov, kratkih zgodb, poezije, spominov, dram ali celo slikanic lahko presežemo meje fizičnega okolja in se s pomočjo le nekaj strani ali celo stavkov znajdemo na Bradavičarki s Harryjem Potterjem, sredi Afganistana s Khaledom Hosseinijem, na Kubi v 50. letih prejšnjega stoletja s Hemingwayem, v temačnosti severa in njegovih kriminalnih dejanj z Nesbøm ali pa sredi boja proti apartheidu z Mandelo. Da, knjige so svojevrstna čarovnija.

Pisatelji nas povabijo na sprehod po neznanih poteh v koži (največkrat) izmišljenih likov, ki nas učijo empatije. Običajno sočustvujemo z njimi, navijamo zanje, nas skrbi, kaj se bo z njimi zgodilo, z njimi se smejimo in jočemo. A do takrat, ko do konca preberemo in odložimo knjigo, se običajno pravzaprav naučimo nečesa o sebi.

To je prava transcendentna kakovost knjig, ki jo poudarjajo na univerzi v Warwicku v Angliji. Na seminarju, na katerem so sodelovali številni priznani pisatelji, igralci in profesorji, so ugotavljali, kako lahko branje leposlovja učinkovito pomaga pri spopadanju s številnimi vprašanji duševnega zdravja in čustvenih situacij.

Poezija proti depresiji

Med drugim je spregovoril slavni angleški intelektualec Stephen Fry, spoštovani pisatelj, igralec, komik in televizijski voditelj, ki slovi po duhovitosti in razgledanosti. Vse življenje se bori tudi z manično depresijo in bipolarno motnjo. Ob svojih duševnih zdravstvenih težavah je našel tolažbo in razumevanje v romanih in poeziji. Prepričan je, da je bila prav slednja ključnega pomena za njegovo sposobnost razumevanja in izražanja sebe, pa naj bo to prek branja ali pisanja poezije.

»Zdi se, da sta jezik in predvsem poezija, ki je najvišji izraz jezika, zame naravna načina, kako se spoprijeti z demoni in jim tudi uspešno pobegniti,« je dejal. »Kadar smo pesniki, lahko svoje ideje izrazimo na nenavadne načine, izrazimo lahko svoje občutke, turbulence v sebi.« Fryev pogled na moč poezije je le eden od primerov transformacijske moči, ki ga ima lahko leposlovje na naše duševno stanje. Omenjeni seminar se je osredotočil na šest glavnih dogodkov in psihičnih bolezni, o katerih so izobraževali 9000 udeležencev: stres, zlomljeno srce, izguba ljubljene osebe, travme, depresija in bipolarna motnja, staranje in demenca. A to ni bilo prvič, da so raziskovalci razglabljali o učinkih literature na psihično počutje.

Literatura kot terapija

Ta zamisel se je pojavila proti koncu 19. stoletja, teorijo je razvil nihče drug kot oče sodobne psihologije Sigmund Freud. Pri seansah z vojnimi veterani je pogosto predpisal pomirjujoče knjige tistim, ki so trpeli zaradi posttravmatskega sindroma. Njegova metoda se je izkazala za tako uspešno, da je postala običajna praksa: vojakom, ki so se vračali iz prve svetovne vojne, so predpisali tečaj branja in jim priporočili, naj pišejo o svojih izkušnjah. S tem se je znova pojavil literarni žanr, ki je bil dolgo pozabljen – vojna poezija.

V 21. stoletju se je praksa, ki jo zdaj na splošno imenujemo biblioterapija, prebila v ospredje zaradi Susan Elderkin in Elle Berthoud, ki sta ustanovili globalno biblioterapevtsko mrežo The School of Life (Šola življenja), potem ko sta v dolgih letih prijateljstva druga drugi priporočali knjige – odvisno od tega, kaj je katero težilo. Šola življenja zdaj ponuja celovito psihološko oceno, osebno ali na daljavo, in tako imenovane knjige na recept s seznamom del, ki je prilagojen posameznikovemu čustvenemu in psihičnemu stanju.

Čeprav smo mnogi že doživeli močno sočutje in zaznali čustvene učinke, ki jih je imela literatura na nas, pa je področje biblioterapije podprto še s trdnimi dokazi. Ena od študij iz leta 2011 je namreč pokazala, da so udeleženci, ko so prebrali odlomke o čustvenih dogodkih v zgodbi nekega lika, občutili enaka čustva kot lik v knjigi. Poleg tega so preiskave z magnetno resonanco pokazale, da je območje možganov, ki se sicer odziva na čustvene dogodke, spodbujeno tudi, kadar o podobnih čustvih le beremo. Moč empatije z izmišljenimi liki pomaga, da se pripravimo za podobne dogodke v življenju, zato lahko bolje obvladujemo negativna čustva in podobno. Da se za nekaj ur potopimo v izmišljeni svet, je lahko odličen protistrup stresu in napetostim v življenju. Pomaga nam, da postanemo bolj sočutni, odprtomisleči in stabilni posamezniki, ki lahko osmišljamo svoje življenje in življenja drugih.