Bolj si psiho, 
bolj si psiho!

V bistvu je precej pomembno, da se v življenju naučiš, s katerimi ljudmi si malo bolj kompatibilen in s katerimi malo manj. To ti lahko prihrani ogromno časa, slabe volje in celo propadlih projektov. Žal je denar tisti, proti kateremu večinoma ne moremo biti imuni, zato mu dovoljujemo, da nas združuje tudi mimo naših občutij in počutij. Tako pač je.

Če govorim o sebi, se že iz osnovne šole spomnim, da so mi bili učitelji matematike, fizike in tehnike veliko bližji kot tisti za zemljepis in zgodovino. Pa ne govorim le o snovi, temveč o njihovem načinu razmišljanja, komuniciranja, odnosa do nas in življenja ter ne nazadnje videza in oblačenja. Določenih predavanj iz fizike se spomnim še danes, edini spomin na socialne delavke pa je ta, da nisem razumel, zakaj jih raje ne zamenjajo za še enega hišnika. Če sem iskren, tega ne vem niti danes.

V srednji šoli je bilo podobno. Mogoče je malo ironično, če danes, po približno 350 kolumnah, kolikor jih je izšlo, dveh knjigah in desetinah aforizmov, rečem, da se nikoli nisem razumel s slavistkami, vendar to je dejstvo. »Najbrž imaš potrpežljivo lektorico...« bo kakšen komentar, govorim pa tukaj o osnovnih življenjskih nazorih. Za večino slavistov je jezik mrtev, saj tako postane njihovo znanje večno, zame pa je vse živo, tudi jezik.

Če bi si moral izbrati družbo za en mesec na samotnem otoku, pogovorno seveda, bi si izbral fizika in astronoma. Mogoče matematika, prej kot računalničarja oziroma programerja, čeprav jih zaposlujem že 25 let. Računalništvu in računalničarjem v fazi, kjer smo, manjka kanček filozofije. Tega fiziki in matematiki ne moremo očitati. Mogoče ker je računalništvo še dojenček, oni dve pa njegovi prapraprababici. In dojenčke filozofija prav en drek briga. V svojem egocentričnem, introvertiranem svetu je prostora le zanje. Kakopak!

Definitivno sem se v življenju najslabše razumel s psihologi. To, da je eden mojih res najboljših prijateljev po izobrazbi prav psiholog, ne skače iz konteksta, saj tudi v splošnem celotni ceh rešuje nekaj redkih genialcev. Drugi so večinoma zakompleksani, psihopatski šarlatani. Dobro je vsaj to, da se bodo tisti, ki res kaj veljajo, s tem strinjali.

Psihologiji ne zamerim tega, da zame trenutno ni in ne more biti znanost, saj njena dognanja ne temeljijo na izračunih, temveč na metodi neskončnega poskušanja in opazovanja, pri čemer rezultati načeloma niso ponovljivi. Ne zamerim ji niti tega, da se je popolnoma skurbala s farmacijo in njen osnovni namen že dolgo ni raziskovanje vzrokov, temveč kemijsko saniranje posledic. Zamerim ji predvsem to, da v nasprotju s pravimi znanostmi dopušča ne le popolno neselektivnost svojih poslancev, temveč ima človek občutek, da med svojimi kadri izvaja negativno selekcijo. Očitno!

Tako je naša država polna nesposobnih, afektiranih, vsestransko zavrtih nezadovoljenih češpelj z doktorskimi naslovi iz psihologije, ki izvajajo celo terapije. Če ste v resnih psiholoških težavah, si zlomite še nogo! Tako boste vsaj pristali pri zdravniku.