Pravijo, da je v Bohinju dež doma. Imeli smo srečo, saj je ob našem obisku sijalo sonce. Najprej so nas pozdravili štirje srčni možje v Ribčevem Lazu. Štirje Bohinjci so namreč s skromno opremo in veliko izkušnjami prvi osvojili Triglav že daljnega 26. avgusta 1778. Podvig so na pobudo barona in prosvetljenca Žige Zoisa izvedli Lovrenc Willomitzer (ranocelnik iz Stare Fužine), lovec Štefan Rožič, rudar Matija Kos iz Jereke in Luka Korošec z Gorjuš. Na dejanje opominja spomenik, ki ga je izdelal Stojan Batič, postavili pa so ga ob 200. obletnici prvega dostopa na Triglav.
Le malo naprej pridemo po mostu do osrednje kulturne znamenitosti, cerkve sv. Janeza Krstnika, ki je bila verjetno zgrajena že pred letom 1300. Na fasadi je freska sv. Krištofa, ki nese v naročju Jezusa čez reko Jordan. Podobe tega svetnika so praviloma na cerkveni zunanjosti, da jih ljudje lahko vidijo že od daleč, saj je zavetnik popotnikov. Če ga zjutraj tisti dan, ko smo kam namenjeni, pogledamo, nas menda obvaruje nenadne smrti ali nesreče na poti. Veliko gorenjskih cerkva se ponaša s takimi freskami. Ta je nekaj posebnega, saj je narejena v treh plasteh. Prva je bila naslikana okoli 1300., druga okoli 1400. in tretja okoli 1530. Posebna znamenitost cerkve je lesena glava Janeza Krstnika, sicer kopija, original je shranjen drugje. V notranjosti so tudi freske, ki so med najstarejšimi v Sloveniji. Ena prikazuje Janeza Evangelista, ki pije strup iz keliha. V cerkvi so trije leseni oltarji, izdelani v različnih obdobjih 17. stoletja.
Če se boste napotili ob jezeru proti Ukancu, boste kmalu našli pokopališče iz prve svetovne vojne. Leži pod spodnjo postajo gondolske žičnice, ki pelje na Vogel, nad cesto, ki vodi proti slapu Savica. V ravnih vrstah je 282 grobov, obdanih z naravnimi kamni, z lesenimi križi na betonskih podstavkih. Na koncu poti, ki pelje od vhoda z železnimi kovanimi vrati in portalom, na katerih je zapisano 1914–1918, je spomenik iz naravnega kamna, posvečen padlim vojakom, junakom Krna in braniteljem Bohinja med letoma 1915 in 1916, kar poudarjata nemški in slovenski napis.
Sredi dokaj majhnega pokopališča stoji lesena kapelica iz smrekovih okroglic, krita s skodlami, za katero je več let skrbel domačin, slikar Valentin Hodnik. Na slemenu je stolpič. Pred njo je nekaj stopnic iz naravnega kamna. V podstavek je vzidana spominska plošča padlim vojakom različnih narodnosti. Tihotni kraj spomina na prvo svetovno vojno si le oglejte, ne bo vam žal trenutkov v tišini.
Nedaleč je tik ob cesti slikovita cerkvica Sv. duha ali črvova cerkev. Zgradili so jo v sklopu treh zaobljub, ki so jih kmetje po nasvetu meniha iz Innichena dali po triletnem obdobju slabe letine zaradi črvov. Pokriva jo skodlasta streha. Tudi tu je freska sv. Krištofa, delo kamniškega slikarja Matije Koželja iz leta 1885.
V Bohinju je tik ob jezeru mladenič prodajal sir, ki ga izdelujejo v sirarni v Srednji vasi, ročno in izključno iz bohinjskega mleka. Že v Stari Fužini je na ogled planšarski muzej. Srednja vas je znana po spomeniško zaščitenih kaščah, obiščete pa lahko tudi cerkev sv. Martina, od koder je čudovit razgled na Rudnico in Studor. Vse vasi tam okrog so zanimive, bodisi Stara Fužina in Studor bodisi Srednja vas. Bohinj je s svojimi naselji prava zakladnica etnoloških spomenikov, zlasti stavbarske dediščine. Za Bohinjce je pomembna tudi železnica, saj jim je že pred sto leti odprla pot v svet. Bohinjska železnica se imenuje končni odsek Transalpine med Jesenicami in Trstom. Tamkajšnji predor je izjemen tehnični spomenik in je bil ob odprtju dolg 6339 metrov. Dogodki ob koncu druge svetovne vojne so ga skrajšali za 12 metrov, poleg tega je ostal tudi brez mogočnega portala na bohinjski strani. V katero koli smer boste šli ali v katero koli vas, presenečeni boste nad lepoto ohranjenih dragocenosti.
