Že male nadobudneže starši, okolica in svet prepričujejo, da morajo biti prvi. Prvi v šoli, prvi v glasbeni šoli in prvi v športu. Najbolj zagrizeni bi iz otrok radi naredili lastne kopije, seveda ne tistega, kar so, temveč tistega, kar bi želeli biti. Ti dodajo še prvi pri klavirju ali violini, tujih jezikih in ne nazadnje verouku. Prvi! To breme pri otroku z leti v najslabšem primeru metamorfira v komplekse s kroničnimi depresijami, v najboljšem pa v umetno napumpan ego, ki človeka spremeni v apatično, naporno pojavo, ob kateri raje potegneš nož in si odrežeš del plašča, na katerem ti pomotoma sedi, kakor da bi dotičnega opozoril, da ne moreš vstati.
Če potisnemo na stran lažno in plitko čast ter slavo in se odklopimo od vpliva družbe, promotorjev in vseh tistih, ki so bili pred reinkarnacijo zanesljivo zračne pumpe, lahko racionalno ugotovimo, da se res redko izplača biti prvi. Z izjemo športa. Tam pa »izplača« itak ni več šport.
Ko sem s kolegom kot mladi podjetnik delal na področju razvoja informacijskih tehnologij, smo prvi na celotnem planetu razvili in udejanjili sistem, ki je omogočal plačilo položnice iz domačega naslonjača. Prvi! Od tega nismo imeli kaj prida. Nato je predhodnike zamenjal internet. Kolega v firmi, inteligenten in izjemno priden človek, je imel velike težave s tem, da na področju interneta nismo bili prva slovenska firma, sam pa sem ves čas razvijal tezo, da se najbolj izplača biti drugi. Prvi vedno orje ledino, se ubada z otroškimi boleznimi, neskončno mnogo časa in denarja vloži v nevednost ljudi, dela začetniške napake in se prereka s skeptiki. Drugi samo prodaja in žanje.
Tukaj seveda ne gre za poslovne nasvete. Pišem o nekem splošnem konceptu, ki ga lahko opazimo na vseh področjih. Drži, brez prvega ne moremo biti niti drugi! Vendar obstajajo posamezniki, ki so rojeni prvaki. Ne zanimajo jih niti denar, niti varnost, niti družina, niti lastno življenje. Živijo, da so prvi, ker je to njihova obsesija. Srečni so, za mnoge lahko zapišemo, srečni so bili. Vendar ne mislim nanje. Mislim na bolj ali manj povprečne osebke, ki se vse življenje presekirajo, ker niso prvi, namesto da bi uživali v bazenu prednosti, da jim tega res ni treba.
Razlika je povsem jasna. Ali vas v to, da želite biti prvi, žene srce ali ego? Če srce, potem tako ali tako ni alternative. Samo gas. Sicer je priporočljivo, da imate še mamo, ki lahko zapolnjuje vaše finančne, prehrambene in preostale eksistenčne luknje, dokler ne utonete, strmoglavite, se raztreščite, eksplodirate ali zmrznete v steni kakšne gore. Vendar to ste pač vi. Če vas v tovrstne težnje žene ego, pa enkrat že odrastite in se sprijaznite, da lahko največ zase in za svojo okolico naredite s tem, da ste drugi. Ali stodrugi. Krivdo za zgrešeni koncept lahko s kančkom slabe vesti prevalite na starše, brez vsake slabe vesti pa na družbo.
In, da, včasih bodimo tudi prvi, vendar zato, ker nam to nalaga viteški red, ne zato, ker bi bili sužnji lastnega ega in ambicij okolice.
Aplikativnosti teze po različnih področjih ne bom razvijal, lahko pa za konec dam še uporaben namig. Še pri punci, ali navsezadnje fantu, se ne izplača biti prvi. V večini primerov še drugi komaj...
