V Indiji morda nič ni bilo tolikokrat opevano in fotografirano, in to z vseh zornih kotov, kot Tadž Mahal. V dragulj indijske arhitekture namreč vsako leto očarano zre okoli tri milijone ljudi, a vendar je po milijardni deželi tokrat hodila še večja atrakcija. »Foto, foto!« so se z menoj, kot bi bila nenavadno čudo, želeli fotografirati na vsakem koraku, medtem ko so se vseprisotni pogledi lepili name kot smog, ki ga tam ne moreš sprati. A to sem, še preden sem se podala na pot, vzela v zakup. V njihovih očeh sem eksotika jaz.
Belopolta blondinka brez spremstva in z dvema nahrbtnikoma. Toda že po nekaj dneh vandranja sem klasični popotniški opravi dodala še debel turistični vodnik, ki sem ga pred seboj držala kot deviški pas in ščit hkrati. Lekcija, ki so me je grabežljive moške šape na ulicah Indije (pre)hitro naučile.
Tvoja varnost, najina odgovornost
S potovanj sem se ob poslušanju nasvetov domačinov in zdrave pameti – nikdar ne zaidi sama v temno uličico, denimo – vselej vrnila z lepimi spomini, zato sem medijska poročila o spolnem nadlegovanju po Indiji potisnila vstran. »Vsako nadlegovanje žensk, od strmenja do otipavanja ali celo napada, se kaznuje z denarno globo in zaporom!« je z velikimi črkami pisalo v vagonih vlakov, primarnega prevoznega sredstva, ki pa z rešetkami na oknih brez šip in z v plastiko oblečenimi posteljami prej spominja na vagone za živino. In kjer se vsake toliko zaradi pretirane natrpanosti za prosti kotiček vname pretep. A tega sem se navadila. Kot tudi tega, da so me moški na nabito polnih železniških postajah obkolili kot ujeto žival in nepremično zrli vame. Deset minut, uro, štiri ure, kolikor je vlak pač zamujal. V grobni tišini sem le strmela v tla, nikdar vrnila pogleda, ki bi si ga lahko razlagali kot povabilo. Tudi na postaji v Sawai Madhopurju, od koder naj bi me vlak v le petih urah spravil do Agre in veličastnega mavzoleja.
Trije spolni napadi na uro Indija se umešča v vrh najnevarnejših dežel za popotnice, v zadnjih letih pa so poročila o napadih in nadlegovanju dosegla alarmantno raven. Prijave skupinskih posilstev domačink in turistk nakazujejo, da je ženska spolno napadena vsakih 20 minut. Kljub prizadevanju tamkajšnjih oblasti, da bi težavo zajezili, pa je spolno nasilje, uperjeno proti predstavnicam ženskega spola, od leta 2010 naraslo za sedem odstotkov. |
Šest ur čakanja. Strmenja in opazk. Ko je vlak že pod okriljem teme končno pridrdral na majhno postajo. Hitro sem poiskala svoje ime na seznamu potnikov z rezervacijami in se zavihtela na posteljo. Tretjo od tal. Najvišjo, najvarnejšo. Zlezla sem v spalno vrečo, si jo potegnila čez glavo in se poskušala narediti neopazno. Ko me vržejo iz dremeža, da nekomu zasedam posteljo, saj naj bi vlak zaradi težav z odsekom železnice spremenil pot. Med vožnjo. »Morala bi izstopiti na prejšnji postaji,« mi v polomljeni angleščini razloži dekle, nato pa me obkoli osem moških. »Pojdi z nama. Tvoja varnost, najina odgovornost,« mi varstvo ponudita oborožena policista in me po dveh urah vožnje napotita z vlaka. Prepustita me sami sebi ter petnajsterici, ki je dremala na peronih, po katerih so se podile podgane.
Fotografija za facebook
S cmokom v grlu sem odhitela proti edini luči, pisarni tamkajšnjega uradnika, ki pa me je nagnal v noč. »To je pisarna, ne čakalnica!« A se me je po ždenju pred vrati, kamor je še segal soj luči, usmilil in mi odklenil temno, samotno čakalnico. Toda ko sem po nekaj minutah na jeklenih stolčkih že drsela v spanec, je zaškrtalo. Hrup. Moški glasovi. Štirje različni. Ključ v ključavnici se je obrnil. V misli so mi pridivjale vse zgodbe, spomnila sem se vsakega otipavanja, ki sem ga že doživela v dveh tednih. V paniki sem sklenila roko okoli edinega varovala – pršila proti komarjem, ki sem ga bila pripravljena uporabiti kot solzivec. »Škljoc, škljoc,« je poblisknila bliskavica. Bil je le uradnikov sin s prijatelji, ki so me želeli fotografirati in kot prijateljico dodati na facebook.
Končno je odbila peta ura zjutraj in vlak je odpeljal proti Agri. No, vsaj do mesta, kjer sem se po pričkanju za ceno usedla v tuktuk in nato presedla na avtobus, ki je verjetno ušel iz filma Kdo neki tam poje, ter po nekaj urah dosegla predmestje Agre. Tam sem se morala umazana, prepotena, lačna in tečna po naporni noči zdreti na taksista, ki me je želel opehariti. Nato sem ga končno zagledala! Po skoraj 24 urah popotovanja, a bil je tu – Tadž Mahal! V meglici popoldanskega sonca, utopljen v množici. Ob nezemeljski lepoti ultimativnega spomenika ljubezni se mi je naježila koža, v oči so mi privrele solze. Znova sem vedela, čemu sem želela v to državo, polno nasprotij.
