A zasebni svet je bolj tih in samoten. Tedaj brska in odkriva – sebe. Darja Švajger je ženska odnosov, prav nič nima proti, če se lahko s kom objame. In tukaj je njen mož Ivo.
Kako vas te dni nosi življenje? (Srečali sva se pred koncem šolskega leta, op. p.)
Malenkost sem bolj umirjena, kot sem bila. Za sabo imam intenzivno obdobje, sodelovala sem v šovu Znan obraz ima svoj glas, pela, poučevala na AGRFT, Akademiji za glasbo in zasebno. To pomeni pet služb. Zdaj so se umaknile, tako da sem začela počasneje dihati, a še vedno imam nenehno občutek, da sem kaj pozabila. Kar ne morem iz tega tokokroga. Ko naenkrat ni več toliko dela, človek za trenutek izgubi koordinate. Kolikor se poznam, bo kakšen teden še malo čuden, potem se bom počasi navadila na počitnice. Juhu. (Se široko nasmeje.)
Draga Darja, presunljivo odkriti ste, ne da bi se odrekli dostojanstvu. Se kdaj ustrašite, da bi kdo utegnil biti nevoščljiv, ker si upate biti preprosto to, kar ste?
Tako sem se navadila. Biti odkrita se mi zdi najbolj zdravo početje na svetu. Zaradi notranjega miru. Saj ne rečem, da seveda nisem rahlo diplomatska, kadar je treba. To je normalno. S tem ne mislim, da lažem, si izmišljujem ali kaj prikrivam, samo malo lepše zapakiram.
Modrost za polno, smiselno življenje pravzaprav ni tako zapletena. Robert Fulghum, filozof in pisec, denimo jasno pove: »Vse, kar moram vedeti o tem, kako živeti, kaj delati in kako obstati, sem se naučil v vrtcu.« A nekaj drugega je živeti takšno nezapleteno življenje. No, vsaj tu in tam.
Samo upati si je treba. V življenju sem ugotovila, da zame nič drugega ne deluje. Saj je težko, nič ne skrivam. Vedno pravim, da smo kot majhna, lepa čebulica, ko se rodimo. Z rastjo in razvojem si nadevamo ovoje, kaj je dovoljeno, česa ne smemo. Z njimi se navadimo živeti. Podrejanje družbenim normam je nujno, sicer bi bila anarhija, ampak če ne prej, v zrelejšem obdobju ugotoviš, da vse to nedvomno nisi ti. Zase lahko rečem, da sem začela plasti lupiti nazaj. Počasi in vztrajno. Do bistva. Saj me še kdaj zvije, kar je človeško. Ravno zadnjič sem v enem filmu slišala krasen citat: »Bolj ko se poznaš, kaj si, in bolj ko veš, kaj si želiš, laže je živeti.« Mislim, da je ves proces iskanja samega sebe, svojih želja, svojih poti, svoje sreče proces iskanja tiste drobne lučke, ki jo imamo vsi v sebi. Rojeni smo z modrostjo, ki jo potrebujemo, da začutimo, kaj je za nas prav. Samo dokopati se moramo do resnice. Upati si moramo iskati, kdaj tudi tvegati, včasih narediti kaj proti sebi. Najlepše in najlaže je živeti, kadar si v skladu sam s sabo. Moja izkušnja je, da bolj ko si sam s sabo zmenjen, bolj si zmenjen z drugimi. Če si priznaš radost in bolečino, tudi ranljivost, si bolj odprt in sprejemajoč.
Poudarjate, da se življenju prepuščate, da vas vodi in pripelje, kamor vam je namenilo. Ampak najbrž kdaj sami pritisnete na zavoro ali pospešite, ni res?
O, ja. Včasih tudi pritisnem na zavoro in stopim na plin, kadar ni treba. Čar življenja je valovanje, to večno učenje; kako se odzivati, kdaj je smiselno počakati in zadihati ter kdaj je bolje pohiteti.
Torej ste v stiski naredili tudi napačno potezo?
Seveda sem se kdaj opekla in verjetno se še bom. (Stoično zaviha kotička ustnic.) Če govorim na splošno, sem v glasbenem ustvarjanju kdaj naredila kaj, ker so mi rekli, da moram, češ da je dobro in pomembno za mojo kariero. Nekako sem šla prek sebe. To so takšne malenkosti. Ne bi želela biti pametna, ampak kadar ti droben glasek nekaj govori, mu raje prisluhni.
- CELOTEN INTERVJU JE OBJAVLJEN V SVEŽI ŠTEVILKI ONEPLUS, KI VAS ŽE ČAKA V NAJBLJIŽJI TRAFIKI. LAHKO PA SE NANJO TUDI NAROČITE, NA BREZPLAČNI ŠTEVILKI 080 11 90