Biti starši

Ob sredah se z otrokoma ukvarjam še več kot druge delovne dni. Pred dolgo časa sem ugotovil, da se ob sredah ne obremenjujem s tem, da pridem do pisarne in dvignem storilnost. Malo se sprostim. Tako ob sredah določene sestanke opravim kar od doma, obenem pa lahko kombiniram delo za računalnikom s hišnimi opravili. Koncept deluje! Odkar pa mi je štorklja popestrila življenje z dvema čričkoma, te moje srede izkoriščajo prav vsi. Mala dva in njuna mama. Manj stresne srede so se tako spremenile v nore srede. In tako zvečer, ko starejši sin iz dvesto dinozavrov postavi svoj tisoč štiristodvainšestdeseti Jurski park in končno še on odide spat, samo padem dol. Potem potrebujem vsaj dva viskija in iskren poljub svoje dame, da se spet dvignem in sedem za računalnik, odprem knjigo ali v roke vzamem kitaro. Ali kuhalnico.

Dandanes je težko biti starš. Realno gledano se starši nikoli niso ukvarjali z otroki toliko kot zdaj. To ima svoje svetle in temne plati. Svetlih niti ne opazimo, saj je hiperrazvoj dojemanja in kopičenja znanja že v prvih letih otrokovega življenja postal samoumeven. Temna plat je razvajenost in nespoštovanje starševskega angažmaja. Jasno, da starševska pozornost otrokom gepira, samo tega jim ne bi smeli povedati. Ali preveč pokazati. Sicer se kastriramo za otroško spoštovanje do staršev, ki pa bi moralo gepirati nam.

Danes je težko biti starš. Otrok že pri četrtem letu ve popolnoma vse, kar je na poljudni ravni mogoče vedeti o stvareh, ki ga zanimajo. Tako moj Lev zna našteti na stotine plazilcev, od tistih, ki so živeli pred dobrimi 60 milijoni let, do tistih, ki se bodo iz jajc izvalili šele jutri. Njegovo razočaranje nad mano, ker ne znam glede na jakost strupa razvrstiti zelene mambe, črne mambe, klopotače in kobre med druge strupenjače, je nepopisno. Resno razmišljam, da bi si najel večernega inštruktorja za plazilce. Mogoče samo nekajkrat, da nato mulca takoj pri zajtrku ubijem z nečim, česar še ne ve!

Težko je biti starš. Včasih si okrog ušes dobil že, če si siknil nekaj, kar se staršem ni zdelo primerno, danes morajo starši vse doseči z argumenti in močjo pogajanj. To so mučni in dolgotrajni postopki, saj taktika otrok temelji na lansiranju dva tisoč zakajev, in čeprav ti uspe odbiti vse, ti mul'c na koncu pribije: »Ali se ti malo hecaš?« Fizično silo uporabiš le, če otrok naredi nekaj smrtno nevarnega, ker meniš, da ga zna pogojni refleks v prihodnje rešiti nezgode. Ko je zadnjič ta mali dobil dve po riti, ker se je s poganjalcem želel zapeljati neposredno na cesto, mi je njegov starejši brat, pametnjakovič, razložil, da če bi to delovalo, bi bili bivoli bržkone najpametnejša bitja. Pri štirih in pol! Sem hotel malo žvajzniti še njega, pa sem se spomnil, kako je sinko od moje tajnice poklical številko za pomoč otrokom v stiski in ji nakopal tedenski obisk neke nekdanje narkomanke, najbrž iz CSD-ja, ki je, čeprav svojih otrok sploh nima, certificirana izvedenka za vzgojo in družinska vprašanja.

Kaj je strah, sem spoznal šele z otrokoma. Včasih so mulcu razložili, naj ne stoji za konjem in naj pazi, da ga ne bo povozil traktor, in to je bilo to. Danes na naše otroke prežijo avtomobili, motorji, pokvarjena hrana, mamila in kup psihopatov z vsemi mogočimi motnjami. Danes je težko biti starš.