Lorella Flego ni dala niti slutiti, kaj se dogaja globoko v njej. Danes pravi, »gre za intimno izkušnjo in tišina je velik del nje …«. Čas ji je pri tem najbolj zvesto stal ob strani, da lahko zdaj, notranje bogatejša in še bolj v stiku s sabo, odločno stoji za tem, kar ji je pomembno, uspešno dela, ohranja partnerstvo, neguje svojo družino. A za ta intervju sva se vrnili po poti trnja.
Kako danes gledate na to, da se prvi zakon ni ohranil?
Vedno mislim, da je vsaka izkušnja za nekaj dobra, predvsem pa, da so nam izkušnje namenjene, četudi niso najbolj pozitivne. Nikakor nisem zagrenjena, najbrž tudi zato, ker imam z nekdanjim možem odličen odnos, je zelo dober prijatelj, se redno slišiva in je hkrati oseba, ki o meni ve veliko. Vsaka ločitev pa je poraz, to priznam, in sem potrebovala nekaj časa, da ga prebolim, predvsem pa, da sem v sebi razčistila stvari, ki niso šle tako, kot bi morale. Gre za intimno izkušnjo, zato ni zlatih pravil, kaj in kako, vsak mora najti svoj recept in slediti intuiciji.
Ste kdaj čutili potrebo po tem, da bi s prstom pokazali na krivca, da bi vam bilo laže, pripisovali komu ali čemu zasluge za razhod?
Ne, kje pa, daleč od tega. Vsak nosi svoj del krivde, to mi je bilo jasno, mislim, da je težava predvsem v tem, da se vse življenje spreminjamo in marsikdaj ne na isti način. Zgodi se, da si na istem križišču, eden gre levo in drugi desno, a ker je življenje tako hitro, se tega sploh ne zaveš. Oziroma zaveš se, ko je prepozno in je za teboj že marsikaj čudnega in neprijetnega.
Hrabro, ni najlažja izbira poiskati v sebi …
Seveda je laže kriviti partnerja ali njegovo družino, v resnici vsak ve, da sam nosi lep del krivde. Danes vem, da besede lahko rešijo marsikatero krizo in tako preprečijo ločitev: iskrene besede, v pravem času, s čustveno inteligenco in spoštovanjem. In še nekaj vem, ljubezen ni samoumevna.
Lahko rečete, da je bilo to eno najtežjih obdobij vašega življenja, kako se spominjate vsega tega časa negotovosti, preizpraševanja, ločevanja?
Bilo je zelo naporno, tudi zato, ker je bila ločitev javna in si tega nikakor nisem želela. Vseeno menim, da so v življenju tudi hujše stvari; denimo jaz takrat nisem imela otrok, zato je bila večina problema le med mano in njim, kar je bilo v resnici dobro... Ampak ja, sem potrebovala čas, da sem prebrodila krizo, in prav samo čas je poskrbel, da so se misli umirile. Nekako se nekega dne zbudiš in ugotoviš, da si še vedno živ, zdrav, s službo, prijatelji in družino ter ti nič ne manjka. Brazgotina ostane, vendar se naučiš živeti z njo in ne delaš več dram.
Ste zaznavali, kaj ločitev zahteva od vas, kam vas pelje, tu mislim predvsem na notranja spoznanja?
Ločitev zahteva od vsakega toliko energije, da imaš marsikdaj občutek, da se je svet ustavil in se vse vrti okrog tebe. Kot bi bil slep in povrh vsega še v slepi ulici. Bolijo tudi besede drugih, ker se vedno najde kdo, ki pove kakšno stvar ali nasvet v nepravem trenutku. Sicer nisem prepričana, da obstajajo prave besede za obdobje ločitve, prej bi rekla, da obstaja prava tišina. Vendar je toliko ljudi vpletenih in toliko komentarjev, da bi si želel biti gluh. Videla sem, da se je najbolje oddaljiti od hrupa in tujih mnenj, slišati svoje srce in pomisliti predvsem nase; vedno je tako, da ne bodo vsi zadovoljni, a to je kolo življenja: včasih si na vrhu, drugič na dnu, danes jaz, jutri ti.
- CELOTEN INTERVJU JE OBJAVLJEN V SVEŽI ŠTEVILKI REVIJE ONAPLUS. NAJDETE JO V VAŠI NAJBLIŽJI TRAFIKI, LAHKO PA SE NANJO TUDI NAROČITE NA BREZPLAČNI ŠTEVILKI 080 11 90.
