»Na neki FB strani javne hiše ponujajo poceni usluge odsluženih prostitutk Evgenije C in Mojce PŠ. Eno za 30 €, drugo za 35 €. #ZvodnikMilan.« Tvit Janeza Janše, predsednika SDS in nekdanjega predsednika vlade
»V zadnjem času smo na družabnih omrežjih priča porastu sovražnega govora in nedopustnih pritiskov na novinarje RTV Slovenija, ki opravljajo svoje delo skladno z visokimi profesionalnimi standardi in družbeno odgovorno. Na RTV Slovenija pozivamo vse deležnike, še posebej pa javne osebnosti, ki imajo v družbi posebno vlogo, k strpni in argumentirani komunikaciji, sovražni govor in nedopustne pritiske pa ostro obsojamo.«
V sporočilu iz javnega zavoda RTV Slovenija
Prvak SDS Janez Janša je po ponedeljkovem prispevku, ki ga je pripravila novinarka nacionalne televizije Eugenija Carl v osrednjem Dnevniku, češ da so med člani facebookove strani Legija smrti tudi vidni člani stranke SDS (ki pa so zanikali, da bi se v skupino pridružili sami), na tviterju objavil, da sta Carlova in Pašek Šetinčeva »odsluženi prostitutki«, in, kot rečeno, zapisal: »Na neki FB strani javne hiše ponujajo poceni usluge odsluženih prostitutk Evgenije C im Mojce PŠ. Eno za 30 €, drugo za 35 €.«
Ja, morda bi bilo celo modro ta zapis ignorirati v celoti, ampak novinarji vendarle nismo zato, da bi pred ekscesi mižali, ampak smo zato, da na probleme in družbene nesprejemljivosti opozarjamo. Mislim, da gre ta zapis, ki pa ni prvi takšen izpod rok Janeza Janša, prek vseh meja še dovoljenega in dopustnega. Posamezni novinarski aktivi so se nemudoma odzvali in jasno izrazili, da takšne zapise ostro obsojajo. Prvo, ki bi moralo stopiti v bran integritete napadenih novinark, je vodstvo RTV Slovenija, ki je to storilo sicer z že večkrat videnim leporečenjem, brez jasnih namer in predvsem brez podpisa vodilnih. In zakaj, se sprašujem. Zakaj ob vseh alarmantnih dejanjih, ki smo jim bili ponovno priča minule dni, ob vsej sovražnosti, ki se razrašča kot največja in najmočnejša kuga tega človeštva, ljudje, ki vodijo osrednji nacionalni medij, ne zmorejo jasno povedati, kaj je sprejemljivo in kaj ne, in se pod povedano in zapisano tudi podpisati? Pa koga jih je strah? S kom oni kolaborirajo? Ali jim ni že dovolj, da jih posamezni politiki neprenehoma naslavljajo kot javna hiša? Mislim, da so napačni ljudje na napačnih mestih.
Kako mediji nismo sposobni reči odločnega ne sovražnemu govoru, kako se nočemo ali pač tudi ne znamo opredeliti, pa ne glede na to, iz katerega političnega tabora prihajajo sovražni, seksistični in abotni napadi, smo lahko ponovno videli ob zadnjem Janševem tvitu. Če razumem desne medije, da branijo svojo trdnjavo, pa nikakor ne levih, sredinskih ali kakršnih koli drugače okronanih neodvisnih političnih opredelitev. Res ubogi nosilci javne besede, ki so to postali ne po naključju ali nesreči, da si ne bi morda delali kakšnih utvar, pač pa vemo, da so bili infiltrirani po nareku (oziroma zavoljo minulih uslug) v posamezne medije in se tamkaj podpisujejo z izmišljenimi imeni, v najboljšem primeru z inicialkami, seveda tudi ne s svojimi. Res je žalostna ta razkrojena, bolna in polomljena medijska krajina.
Čas je, danes je pa res že čas, da razumemo težo svojih besed. V sferi javnega in še kako v sferi zasebnega. Sicer tokratno skrajno zaničevalno in poniževalno etiketiranje novinark ne preseneča, kajti to se pri posameznih političnih veljakih, praviloma vedno iz iste stranke, že nekaj časa, z vmesnimi predahi, vali in krepi. Da me skrbi, bi bila premila beseda, me pa ne plaši. Niti malo, kajti kljub vsemu mislim, da mnogi ljudje vse bolj razumejo, kaj takšna zloraba javne besede pomeni. Za človeka, ki jo izreče. Za politika, ki jo zapiše.
Razmišljam o tem javnem besednem poniževanju in se upravičeno in s skrbjo sprašujem, kako je šele v nejavnem?!
