Voditeljica Barbra Drnač je lani novembra svojo hčer pospremila na letališče, od koder je Tereza Poljanič z enosmerno vozovnico odpotovala na Novo Zelandijo. Po nekaj mesecih jo je mama obiskala in se več kot en mesec intenzivno družila s svojo dotrco, kot ji rada reče, ter spoznavala lepote tamkajšnje dežele in pozitivnost njenih prebivalcev. O vtisih s potovanja smo se z Barbro Drnač pogovarjali tudi mi.
Kakšni občutki prevzamejo mamo, ko ji hčerka pove, da ima enosmerno vozovnico za mesto na drugem koncu sveta?
Na dejstvo, da bo moja Tereza nekoč odšla iz varnega gnezda, sem bila pripravljena že mnogo prej, saj sem se ves čas trudila, da vzgojim radovedno in odgovorno hčer, ki ne bo poznala geografskih omejitev. Tereza je že v mladosti prepotovala mnogo sveta, bivala pri očetu na Novi Zelandiji, spremljala svojo pridobljeno sestro Mašo na njenem študiju v Ameriki in vse to je seveda vodilo k dejstvu, da bo v nekem obdobju Slovenija postala zanjo premajhna. Vedno je odhajala in prihajala, a lani novembra, ko se je novozelandska mini ekipa (Terezin fant Žiga in njun prijatelj Matic) odločila, da spakira dosedanje življenje v en kovček in odleti na drugi konec sveta, sem vedela, da gre tokrat zares.
Kako je bilo po nekaj mesecih videti Terezo?
Srečanje je bilo enako čustveno kot lani novembra, ko sem jo zadnjič objela na beneškem letališču. Najslajši objem na svetu, bi ga poimenovala, ko po 24 urah na letalu zagledaš veselo in zadovoljno Terezo. Takoj sem vedela, da bo naslednji mesec in pol, kolikor časa sem preživela v Aucklandu, kjer prebiva, eno mojih najlepših doživetij. In res je bilo tako.
Ste tudi sami tako navdušeni nad Novo Zelandijo, kot je Tereza?
Nova Zelandija navdušuje skoraj z vsem. Najbolj sem doživljala njihovo delovno ležernost, nehisteričnost, tarnanja ne poznajo, skoraj niti ne vedo, kdo je župan ali kdo vodi državo. Debate se krešejo o vsem drugem samo o politiki ne. Zelo hitro sem spoznala, zakaj je Tereza navdušena nad Novo Zelandijo, saj je obkrožena z ljudmi, ki cenijo njene ideje in jo podpirajo pri realizaciji le-teh. Njena blagovna znamka Teresamisu, njena kuharija in pekarija povsod naletijo na plodna tla. To me je fasciniralo in dejstvo, da nihče ne začne pogovora s stavkom Joj, to se pa ne da, kajti tam v deželi dolgega belega oblaka je prav vse mogoče. Hitro sem se nalezla sproščenosti.
Mnogi pravijo, da je Nova Zelandija na neki način podobna Sloveniji. Kaj so skupne lastnosti, po čem pa se bistveno razlikuje?
No, jaz sem se ves čas spraševala, kje bi lahko potrdila ta stereotip. Pa nekako nisem našla kakšnih podobnosti. Res je, da sem bivala na severnem otoku, južni me čaka prihodnje leto in menda je tam pokrajina podobna Sloveniji.
Kaj vam je iz teh počitnic najbolj ostalo v spominu?
V Aucklandu se niti nisem počutila, da sem na počitnicah, saj nisem imela niti malo občutka, da sem turistka. Zelo hitro sem se vključila v Terezino življenje in seveda sem tam tudi delala, kar pomeni, da sem pripravila oddajo Parada plesa na temo novozelandski ples in imela priložnost videti novozelandski kraljevi balet, muzikal Singin in the Rain, nekaj sodobnega plesa, povabljena sem bila tudi na snemanje oddaje Ples z zvezdami, kjer sem navijala za boksarja Shana Camerona, saj sem telovadila v njegovem fitnes centru, ki je zelo blizu Terezinega bivališča, pa eno najboljših novozelandskih hip hop skupin Prestige Dance Crew in plesalce haka plesa. Skratka, živela sem svoje Paradino življenje na drugem koncu sveta.
Bližina narave pa je v Aucklandu seveda navdušujoča. Vegetacija se meša od listavcev do iglavcev in palm, klima je prijetna, čeprav sem bivala v jesensko-zimskem času, ko je bunda obvezna, nisem doživela t. i. arktičnega mraza, ko se res pokaže, da Novozelandci živijo za danes in ne za jutri. Hiše namreč v večini niso izolirane, dvojnih oken pa tudi ne poznajo, zato pa v trgovinah najdeš na kupe termoforjev, različnih grelnih blazin, raznih grelnih sredstev in odganjalcev vlage.
In priznam, da se nisem mogla privaditi na vožnjo po levi strani in je bilo moje prevozno sredstvo avtobus, še največkrat pa sem pešačila. V šali sem rekla Camino po aucklandsko, saj sem včasih prehodila tudi po 12 kilometrov. Tudi ideje za letošnji roza oktober so se porodile na Novi Zelandiji in bralce že zdaj vabim, da zaplešejo z nami.
Kaj je na Novi Zelandiji na vas naredilo največji vtis?
Ne vem, če bi se lahko kar tako odločila za eno stvar ali dve, saj sem vsak dan doživljala nekaj novega, kar godi mojemu načinu razmišljanja in funkcioniranja. Navdušena sem bila nad nedeljskimi obiski jutranje joge, ki je organizirana kar v trgovini, kjer prodajajo oblačila za fitnes, jogo, ples, pilates. Preprosto premaknejo stojala in namestijo blazine, povabijo različne pedagoge, obisk pa je brezplačen. Po jogi nadaljuješ z obiskom tržnice in nakupiš zelenjavo in sadje za ves teden po ugodnih cenah in pri dobaviteljih, ki ne »špricajo« svojih pridelkov. Imajo tudi odlično kavo, a močno kot strela in vedno dvojno, zato sem se hitro naučila, da moram poudariti one shot, prosim. Odkrila sem fidžojo, saj niti ne vem, kako se reče po slovensko, božanski sadež poln vitaminov, pa tisoče vrst kruha, ki se jih dobi tudi v restavraciji brez vprašanj. Da o sladoledih in sladicah brez sladkorja sploh ne pišem.
So katere navade Novozelandcev, ki bi jih z veseljem prenesli na Slovence?
Dejstvo, da se ne vznemirjajo, ne zaradi velikih in ne zaradi majhnih problemov, je fascinantno. Vse težave, ki pridejo naproti, pač rešijo zbrano in mirno. Njihova pozitivna naravnanost je posnemanja vredna. Pa skrb za zdravo prehrano. No, če se družiš s Terezo, niti ne moreš nezdravo jesti. Večina Terezinih prijateljev in znancev pazi, kako se prehranjuje, in jim nikakor ni vseeno, kaj dajo v usta. Posnemanja vredno.
Je življenje na Novi Zelandiji že kaj vplivalo na Terezo oziroma jo spremenilo?
Tereza je postala zelo samostojna in samozavestna, odgovorna, a mislim, da je bila taka tudi že prej. Prepričana pa sem, da ji je Nova Zelandija dala krila za njeno ustvarjanje na področju zdrave prehrane. Vsega, kar se je do zdaj lotila, je namreč tam tudi realizirala. Njen blog cveti, cveti pa tudi ona.
Je potovanje na Novo Zelandijo spremenilo tudi kakšen vaš pogled na svet?
A, seveda. Še bolj se mi je potrdilo dejstvo, da življenja ne smem jemati preveč resno in da je treba živeti za danes. Vsekakor pa se na Novo Zelandijo še vrnem, a tudi o tem bom razmišljala malo pozneje.
