Na prejšnjo kolumno, kjer omenjam ataraksijo v smislu našega odnosa do slabih stvari, ki se dogajajo v naši državi, sem dobil množico mailov. Nekateri le niso našli izraza v SSKJ, drugi so me spraševali, ali to pomeni predaja v boju za boljši jutri, tretje je zanimalo, kje je mogoče prebrati več o stanju duha brez problemov...
OK, bom poskušal pojasniti. Ena od bistvenih razlik med našo vrsto in večino preostalih živalskih vrst je, da smo v paketu z zavedanjem samega sebe fasali tudi čustva. To ima dobre in slabe plati. Slabe predvsem zato, ker nam mati narava poleg omenjenega paketa ni priložila navodil za uporabo. Po možnosti amerikaniziranih, tako bi jih namreč razumel vsak še tako bebast Homo sapiens. Poleg tega da se čustev ne je, da naj se z njimi ne igrajo otroci in da naj jih ne uporabljamo v povezavi z alkoholom, kar piše skoraj na vsakem resnem izdelku, bi morala navodila uporabnikom razložiti najpomembnejšo zadevo: čustva so izumljena in namenjena izključno užitkom in zabavi. Pika. Vsaka njihova uporaba v smislu slabega počutja, nelagodja, žalosti, ljubosumja ali celo dolgotrajnejše nesreče je zloraba njih in njihovega poslanstva. Takšne zlorabe bo narava kaznovala s prezgodnjim staranjem, rakavimi obolenji, najbolj grobe in najbolj dolgotrajne kršitve pa kar s smrtjo.
OK, ker šlampasta narava teh navodil ni priložila, se čustva zlorabljajo na vsakem koraku. Neposredna posledica omenjenih zlorab so seveda sekiranja in živciranja ali na kratko – folk se žre za vsako neumnost. Žrtje samega sebe je eno najbolj neracionalnih in hkrati avtodestruktivnih početij, saj so primeri, kjer sekiranje pripomore k boljšemu razpletu problema, redki. Kljub temu obstajajo ljudje, ki se požrejo do bridkega konca. No, na srečo pri večini mehanizem sekiranja deluje tako, da ko težave presežejo kritično točko, stopnja žrtja samega sebe naenkrat strmo pade, saj možgani več živciranja enostavno niso sposobni sproducirati. Nekaterim se na tej točki permanentno odtrga in potem leta in leta vegetirajo ob pomoči antidepresivov, ki jih naša vrla farmacija z veseljem izumlja in izpopolnjuje. Drugi abstinenčno krizo sekiranja preživijo bolje in postanejo imuni proti sekiranju. Vsaj delno.
Lepota celotne zgodbe pa je, da se tovrstno imunost da preprosto priučiti. Priučiti, preden se požrete do konca ali postanete odvisnik od tablet. In to je ataraksija. Stanje duha, ko vas nobena zadeva več pretirano ne gane. Nekakšna mešanica smisla za humor, pozitivnega cinizma in ideologije, da ne rečem religije »kurc gleda«, o kateri, kot tudi o istoimenski knjigi, sem že pisal. Še vedno jo močno priporočam.
Da, delajmo, ustvarjajmo, borimo se do zadnje kapljice krvi! Zase, za svoje bližnje in za prihodnost družbe. Vendar borimo se polni entuziazma, dobre volje in popolnoma brez sekiranja ne glede na vmesne in končne rezultate. Več kot to itak ne gre. Kurc gleda!
