Prejšnji teden so me posli zanesli v srce Avstrije. Kljub napornemu urniku sem si s prijateljem vzel uro časa za sprehod po ponovoletnem Dunaju. Malo iz radovednosti, malo iz nostalgičnih občutkov, ki jih gojim do tega mesta. Sem smo namreč dokaj pogosto hodili že kot študentje in pozneje novopečeni podjetniki. V nasprotju s tipično tehničnimi mesti, kot sta München in Hannover, je Dunaj mesto, kjer intelektualni in kulturni duh kar seva naokrog. »Osvajanje« te prestolnice nas je takrat mlade podjetnike napajalo z občutkom, da je ves svet naš. Nekateri so to sicer vzeli preveč dobesedno in zares ter zaradi tega pozneje zašli v težave, a to je že druga zgodba...
Ne bom ovinkaril: da, zavidam jim! Avstrijcem namreč. Ob tem, da so v bistvu eni runkeljni ali, če hočete lepše, imajo, vsaj v primerjavi s Slovenci, bore malo sposobnosti in talentov, so si uredili vrhunsko državo. Tako, v kateri se že na prvi pogled vidi, da so ljudje srečni, da se počutijo varne in svobodne. Ko se sprehajaš po dunajskih ulicah, čutiš prijazen utrip, na obrazih mimoidočih zaznaš ambicije, vero v življenje in optimizem. Česa več bi si normalen državljan sploh lahko želel? Skratka, pravo naše nasprotje v zadnjih letih.
Ko človek išče globlje vzroke, zakaj v vseh merljivih pogledih postajamo smetišče Evrope, so stvari preproste. Takšni pač smo! V vsej svoji zgodovini smo razmišljali le o tem, kako bi ustregli gospodarju, zraven vsaj potunkali, če že ne izdali lastnega brata, sproti pa še tu in tam kaj pokradli. Na eni strani smo že v osnovi veliko premalo narodno zavedni, razen nekaterih posameznikov nimamo naravne, podzavestne težnje po ohranitvi lastnega naroda, premalo, da ne rečem nič, smo ponosni, naša pripravljenost pomagati sočloveku pa se konča pri vprašanju, kaj bomo za to dobili. Zato načeloma raje kot sosedu pomagamo tujcu. Tujci nas hvalijo in nas imajo radi, saj smo do njih hinavsko prijazni in ustrežljivi. Znamo jim lesti v rit vztrajno in globoko. Vsi skupaj in vsak posebej. Vse našteto nas dela popolnoma nedržavotvorne. Če dodamo še dejstvo, da pri Slovencih že od nekdaj velja, da je afiniteta do politične kariere obratno sorazmerna z IQ, kar posledično pomeni, da se z vodenjem države večinoma ukvarjajo negativno selekcionirani bebci, postane jasno, zakaj nam komaj polnoletna država propada pred lastnimi očmi.
Rekli boste, saj nisi nič boljši, tole tvoje kalimerovstvo je samo del tega, o čemer pišeš. Ne drži! Opisujem le stanje, ki ga je preprosto treba sprejeti, saj je posledica nas samih. Nobenega kalimerovstva! Nobenega objokovanja. Pa saj nismo edini taki na planetu. Poleg tega prihajajo časi, ko bodo narodne in državne meje itak izginjale kot majski sneg, nastajale pa bodo tehnološke in razvojne. Pod taktirko kapitala in multinacionalk, pa vendar. Mogoče bodo za nas celo bolj logične in manj obremenjujoče. Ob njihovem nastajanju trpimo in bomo trpeli manj kot ponosni in zavedni narodi. Malo počakajmo, ogrnjeni v ataraksični plašč. To je stanje duha, ko nimaš nobenih skrbi. V reševanju malih, vsakdanjih, povsem operativnih problemov pa smo bili itak prvaki. Sicer nas že dolgo ne bi bilo.
