»Ujel sem se v zanko večne ustrežljivosti, a sem z leti spoznal, da je dobro tudi sebe dati na prvo mesto. Človek je bitje, ki premore tako pozitivne kot negativne misli, ne smejo nas prestrašiti.« Poznamo ga kot kantavtorja, ki poje o tem, kar čuti. Njegove misli so jasne in vsakdanjosti se ne boji. Življenje sprejema, kot mu je dano, in zmore v najpreprostejših utrinkih bivanja najti smisel. Je sogovornik, ki ne samo govori, ampak tudi pove. Dame in gospodje, Adi Smolar!
Pred nekaj meseci sem v Oni intervjuvala Guardianovega novinarja Oliverja Burkemana, ki je napisal knjigo Protistrup. Govori o »nevarnosti« prisiljenega pozitivizma, ki lahko naredi več škode kot koristi. Če si namreč prigovarjaš pozitivne misli, počutiš pa se povsem zanič, si še v večjem konfliktu, kajti dejstva in izgovorjeno niso v sožitju.
Se strinjam z njim.
No, vi se mi zdite človek, ki se ne boji čustvovanja in vse raznovrstnosti, ki pride z njim. A vseeno – v vaši poeziji pozitivnost prevladuje.
No, nekatere moje pesmi so tudi trpke. Recimo Moj Bog, ne ubijajte otrok... Obstajajo pesmi, v katerih sem žalosten. Ko premišljujem o sebi, opazim, da sem tudi jaz lahko poln grenkobe, a je dejstvo tudi, da sem se navadil biti bolj stoičen. Ne dramatiziram. Ko me doleti kaj slabega, se tega zavedam, sprejmem, se ne prestrašim. Čakam, da mine. Pomembno je znati biti tudi potrpežljiv. Če želiš na hitro spremeniti svoje razpoloženje, razmišljanje in dojemanje, potem ti gotovo ne uspe.
Samo ena razlika je menda med ljudmi, ki so ljubljeni, in tistimi, ki niso. In sicer da tisti, ki niso, ne verjamejo v to, da so ljubezni vredni. Verjamete, da lepe stvari pridejo v življenje, če verjameš vanje?
Prepričan sem, da smo ves čas obdani tako z ljubeznijo kot z lepoto, ampak od nas samih je odvisno, kako okolje občutimo. Če si v dvomih, če si poln nejevere, da ti bo lahko lepo, potem ti življenje ustreže, je takšno, kot si ga predstavljaš. Biti moraš pozoren opazovalec življenja. Človek teži k temu, da ima prav. In zgodi se ti tisto, kar verjameš. Če kdo nenehno govori, da ne bo iz njega nič, bo sam naredil vse za to, da se bo to tudi zgodilo.
Je mogoče v sodobnem času doživeti kaj tako fascinantnega, kot je več desetletij trajajoč zakon?
V zvezah se pojavlja velik problem, in sicer da poveličujemo negativne poglede na svet. V odnosu veliko laže prepoznavamo stvari, ki nas onesrečujejo, kot da bi znali poudarjati tiste, ki nas delajo zadovoljne. Percepcija naredi zvezo uspešno ali ne. Smo instant kultura, vse bi radi na hitro. Človek pa mora najprej sam pri sebi presoditi, kaj hoče.
Življenjski projekt.
Res je. Veliko ljudi bega od ene skrajnosti do druge, kar nas dela nepotešene in nesrečne. Tudi jaz nisem popoln, tudi jaz sem občasno zbegan, a nekje sem prebral – in zdelo se mi je strašljivo: če izrečeš partnerju nekaj negativnega, potrebuje pet pozitivnih pripomb, da se slabo razveljavi. Za negativno smo zelo dojemljivi, usede se nam v srce, na lepo pa pozabimo. In če je negativnega preveč, obupaš; morda je bil človek enako pohvaljen in kritiziran, a kritika je vedno močnejša.
Kako je vam v tem svetu lažnih podob uspelo ostati zvest iskrenosti?
Grem po svoji poti, moja samopodoba ni vezana na medijsko pojavljanje. Morda je moja prednost v tem, da se ne sprenevedam; na odru sem tak kot v zasebnem življenju. To me razbremenjuje. Je pa res, da ljudje od estradnikov pričakujejo uresničitev sanj. Na odru moramo biti tudi zato, da zabavamo. Čeprav se sam trudim ne samo zabavati, temveč vzgajati obenem. Ljubo mi je, da sem dosegel s svojimi pesmimi možnost povedati tudi trpko resnico in ponuditi rešitve. Lahko sem sproščen na odru tudi takrat, ko mi je težko pri srcu.
Prav je, da ljudem ponujamo sanje, vsaj z glasbo neko tolažbo in sprostitev. Pisati pesmi, ki bi nenehno povzročale občutek grenkobe, kaj pa vem... Občasno se že priležejo, a sicer je prav, da zabavaš. V eni sem napisal: Mi dana možnost je, talent mi bil je dan, da s pesmijo zabavat in tolažit znam. Tega se držim. A s tem ko tolažim druge, tolažim tudi sebe. Tudi po tej plati sem iskren. Ko napišem pesem, z njo tudi samega sebe opogumljam. Ne se bat je pesem, ki sem jo tudi sam v zasebnem življenju večkrat s pridom uporabljal in jo še vedno. Mislim, da so me ljudje lepo sprejeli tudi zato, ker ponujam celo paleto občutij.
Kaj je v vas, da niste nikoli imeli občutka, da morate ugajati?
Pesmi sem vedno pisal najprej zase. Ko dobim idejo, jo uresničim, sem sam sebi najhujši kritik. Šele ko pesem posnamem in sem z njo zadovoljen, gre med ljudi. Ampak najprej mora biti všeč meni. Ne delam nečesa, česar ne čutim. Sem pa tudi glede tega že slišal očitke; menda bi si mojo pestrost lahko razlagali tudi kot poskus ugajati vsem ali kot beganje, a jaz sem človek, in ker premorem paleto čustev, sem raznolik tudi v pesmih. To pomeni, da sem neobremenjen, ne sledim občutku, da moram ustreči, delam sproščeno tako šaljive kot grenkobne pesmi, vsaka je odsev mojega takratnega razmišljanja.
Ko se poročimo, mislim, da je za vedno. Kako je bilo v vas, ko ste ugotovili, da ne bo tako?
Preseneti te, ne pričakuješ. Misliš, da je za zmeraj, zato tudi konfliktov ne jemlješ tako zelo resno, kot bi jih pravzaprav moral. Zame je bil zakon tako lepa in pomembna stvar, da nisem resno jemal znakov, da nekaj ni v redu, ker sem pač mislil, da so prehodnega značaja, da je obljuba, ki si jo izrečeta dva, tako močna, da gresta tudi čez to. A nisem pravilno razmišljal. Ko gledam nazaj, bi moral že takoj, ko sem začutil, da se odtujujeva, ukrepati. No, oba bi morala, ne pa da sva čakala, da se rana zaceli sama od sebe. Iz zakona sem potegnil precej življenjskih naukov. Zelo pomemben je ta: ves čas poudarjamo, kako zelo pomembna sta komunikacija in pogovor med dvema. A to ni dovolj, zelo pomembno je tudi sprotno preverjanje, kaj partner sliši. Zgolj povedati ni dovolj. Mi že govorimo, a se ne slišimo. In nato se oprimeš izrečenih besed, si jih razlagaš po svoje, jih vzameš iz konteksta, konflikt pa je vedno hujši.
Kako je bilo takoj po tem, ko ste se ločili? Kako ste se počutili?
Na začetku je bila bolečina zelo huda. Ko sem se ločil, sem se moral najprej lotiti prebolevanja in se preizprašati, kaj je bilo krivo. Seveda na začetku kriviš samo partnerja, a resnica je vedno nekje vmes. Napisal sem pesem z naslovom Kdo ima prav. Pravi: Skrajneži nekaj, zmerneži nekaj, a resnica je tam nekje. Modra in spoštljiva partnerja lahko gresta čez vsako oviro. Biti dovolj moder pa je seveda težko, kajti čustva in zamere delajo svoje. Vsak ima svojo življenjsko zgodbo in veliko stvari tudi v novih partnerstvih potegneš iz prejšnjih, zato je dobro, da razčistiš, kaj je pripomoglo k temu, da se je zveza končala, in da ne delaš podobnih napak tudi v prihodnje, da sebe preizprašaš, kaj želiš.
Ko se razideš, se je treba najprej postaviti na noge, to pomeni, da zapustiš dom, ki si ga bil vajen, in začneš na novo. Sčasoma se spet porodi želja, da bi imel koga rad in kdo tebe. Ko se razideš, tvoja samopodoba namreč pade, ne čutiš se dovolj vrednega, da bi te imel kdo rad, če si izgubil že nekoga, ki si ga imel rad ti. Misliš si, da takšen kot si, nisi zadostoval. To so težke stvari. Sem pa ravno danes premišljeval, koliko je gorja, koliko nas bremeni, koliko je skrbi, ki niso povezane z našimi odnosi, skrbi, ki nam jih povzroča stanje v svetu. Kako naporno je v tem svetu usmeriti misli vase! Kako v tem kaotičnem svetu ob nevarnostih, ki pretijo, najti mir in se pripraviti za zvezo, kjer bi se moral preusmeriti v čustva? Zato je zelo pomembno, da živiš v okolju, ki ti ponuja varnost, občutenje, da si razbremenjen skrbi in se lahko drug drugemu posvetiš. Naše odločitve so posledice ali ljubezni ali strahu. In v zadnjem času prevladuje strah. Odločitev ne sprejemamo več iz ljubezni. Mnogokrat se o svojem življenju odločamo iz strahu. In to je zelo delikatno. Zakaj se pravzaprav odločaš za dvojino, zaradi ljubezni ali strahu pred samoto? Tudi sam se prepoznam v tem vprašanju. Naj iščem ljubezen in iskrena čustva ali naj se tega bojim, ker sem potem še bolj ranjen?
Ste že našli rešitev?
Srce je vedno tisto, ki zmaga. (Smeh.) Obstajajo določena partnerstva, v katerih sta ostala razumevanje in spoštovanje, ljubezen pa se je preobrazila v iskreno in toplo prijateljstvo. Vsi si predstavljamo ljubezen kot nekaj večnega, a prava ljubezen je, ko sprejemaš slabosti drugega, ko si blagohoten in spokojen. To pa se da tudi s pametjo doseči. (Smeh.) Življenje je pestro in svojo modrost lahko človek vse dni raziskuje. Sem zagovornik napredka. Ljudje zelo radi sočloveku, ko mu želijo dobro, rečejo: Ostani takšen, kot si. To me malo zmoti, ker jaz ne želim ostati takšen, kot sem. Vedno obstaja možnost izboljšanja. Trudim se, da bi bil boljši, a ne samo do drugih, temveč predvsem do sebe. Mnogo ljudi se ujame v željo ustreči, morda ustreči tudi svojim strahovom. Nesrečni postajamo, če ne živimo tako, kot želimo. Vse premalo dihamo v skladu s svojo resnico.
Zmorete videti lepo?
Zmorem. Najbolj pomembno se mi zdi stvari ne jemati kot samoumevne in se hkrati zavedati minljivosti. To čutim. Zavedam se minljivosti, a me ne plaši. V pesmi Zgubu, zgubu pojem o tem, da sem že marsikaj izgubil, a na koncu rečem: A še kaj bom zgubil? To se ve. A ko ni več navezanosti, neha se gorje. To je pomembna stvar. Se res zavedamo, kam nas pripelje pretirana navezanost tako na stvari kot odnose? Lahko nas privede tudi do posesivnosti, strahu, bojazni. Ko se dva razideta, je najbolj pomembno razhod sprejeti brez zagrenjenosti in maščevalnosti, občutenj, ki bi te morda lahko vodili k agresiji do človeka, ki te je pustil na cedilu. Že od mladih nog bi nas morali učiti, da je človek bitje, ki ima pravico do lastnega mišljenja, čustvovanja, da si ti človeku kvečjemu sopotnik, ne pa njegov lastnik. Sam se velikokrat razumsko povlečem iz občutenj otožnosti in malodušja. Kadar me pesti osamljenost, si skušam v misli priklicati najhujše stvari, ki so se ljudem že dogajale. Takrat se zavem, kaj vse mi je prizaneseno. Kaj nam pravzaprav manjka? Imamo vse možnosti, da bi bili zadovoljni in srečni. Namesto da bi to cenili, hlepimo po tistem, česar nimamo. Tudi o tem imam pesem: Reklame mamijo in oglasi všečni, kupite le še to, pa boste srečni. A konca ni, ponudba se spreminja, in sreča nam beži, izmika se, izginja.
Kdaj ste nazadnje občutili, da vam je lepo?
Oh, to se mi pogosto dogaja! Tale moja psička Megi je moja velika tolažnica in že zaradi njenega odnosa do življenja sem velikokrat dobre volje. Kaj potrebuje? Da jo pobožaš, jo pelješ na sprehod, ji daš malo hrane. Ko vidim nasmešek na njenem pasjem obrazu, je lepo tudi meni. Ljudje smo seveda bolj kompleksna bitja, potrebujemo še kaj več. Zato ko zjutraj vstanem in grem v kopalnico, odprem pipo. Voda priteče in jaz to ozavestim. Poglej, si rečem, dano mi je biti v prostoru, v katerem priteče pitna voda, v glavi pa dejstvo, da milijarda ljudi na tem planetu nima te sreče. Ko si spokojen in znaš uživati v malih stvareh, izžarevaš pozitivnost in veselje. Ne oklepajmo se preveč idej, ki so zunaj dosega naših rok, kajti toliko lepega nam je dano že na vsakem koraku.
Potem je tukaj še prekletstvo primerjanja.
Naša predstava o drugih je pogosto precej drugačna od resnice. Ne sodi prehitro, ne pripisuj drugim ljudem stvari, ki bi jih morda sam počel v enakih okoliščinah. Naše življenjske zgodbe so dokaj pestre, vsak nosi svoj križ, popolne sreče ni, a od nas je odvisno, ali se pod tistim križem upognemo ali pa ga nosimo; vmes pogledamo še levo in desno, ali kdo nosi še težjega, in mu, čeprav nosimo svojega, pomagamo.
No, lahko pa ta svoj križ tudi mirno vržemo v grmovje.
No, za začetek je dobro že, če se ga naučimo laže nositi. Ali da ga vlečemo. Ampak poglejte, ljudje so nesrečna bitja. Nasilje in agresija, objestnost... Vse to ravnanje je dokaz, da niso zadovoljni, da jim življenje ne pomeni radosti in daje možnosti za to, da bi doživeli tisto, kar bi jim delalo veselje. Ljudje so polni frustracij, hitro se dajo zmanipulirati. Predvsem takrat, ko iščejo odgovornega za vse svoje težave. Namesto da bi odgovore iskali v sebi.
Starejši sin me je neki dan vprašal, zakaj se mora učiti zgodovino (raje ima matematiko in fiziko). Prosil me je, naj mu pojasnim, v čem je smisel učenja tega predmeta. In sem mu prostodušno povedal takole: Če poznamo zgodovino, potem je verjetnost, da ne ponovimo vedno istih napak, večja. In me je nato vprašal: V kolikšni meri pa ne ponavljamo napak? Bil sem v precepu, zagati. Prešinilo me je: Prav je, da vemo, kako je bilo, a mnogokrat spoznavam, da je poznavanje zgodovine privedlo tudi k temu, da se konflikti nadaljujejo v nove generacije, ki nimajo nič s tem, kar je bilo. Kako se učiti zgodovino? Nestrpnosti in sovraštvu namreč ni ne konca ne kraja.
Mislim, da imata vaša sinova srečo, ker vas imata.
Starejši me vsake toliko potreplja po rami in reče: Ata, ti si v redu. (Smeh.)
