Arheološki raj na pragu Ljubljane

Večstoletno sožitje ljudi in narave je ustvarilo edinstveno in raznoliko kulturno krajino, veliko dobrih 150 kvadratnih kilometrov. Na tem razmeroma majhnem ozemlju so svoj pečat pustile številne kulture, od prazgodovinskih koliščarjev, antičnih Rimljanov do zagnanih osuševalcev. Ljubljansko barje po tisočletjih sožitja narave in človeka izgublja bitko s civilizacijo, ki v naravi povzroča vse večjo škodo z intenzivnim kmetijstvom, stihijsko urbanizacijo in onesnaževanjem okolja. Da bi to preprečili, so se pred leti odločili, da že varovano območje največje biotske pestrosti v Evropski uniji zavarujejo kot krajinski park.

Pet tisočletij staro leseno kolo

Na Ljubljanskem barju so ostanki kultur, ki so ta prostor naseljevale tisočletja. Aprila 2002 so arheologi našli ostanke približno 5200 let starega lesenega dvokolesnika. To je do zdaj najstarejše najdeno kolo v Evropi oziroma na svetu.

Prvo izkopavanje na Kranjskem

Med ojezeritvijo so tedanji prebivalci Ljubljanskega barja postavljali na jezeru bivališča na lesenih kolih, zato se je teh naselij oprijela oznaka kolišča oziroma mostišča. Skrivnost dediščine Ostrorogega Jelena se je začela 17. julija 1875. Takrat je odbornik okrajnega cestnega odbora in posestnik Martin Peruzzi iz Črne vasi na Ljubljanskem barju sporočil deželnemu muzeju v Ljubljani, da so delavci pri čiščenju jarkov ob Ižanski cesti blizu vasi Studenec (zdaj Ig) naleteli na ostanke naselja na kolih. Poleg so našli tudi veliko črepinj, živalskih kosti, orodja iz jelenovega roga in oglja. Karl Dežman, tudi Karl Deschmann, ravnatelj Kranjskega deželnega muzeja, je takoj ugotovil, da so najdbe sledi koliščarskega naselja, takšnega, kakršno so odkrili v Švici leta 1854 in deset let pozneje tudi na Koroškem.

Dežman, ki je takoj doumel pomen teh najdb, je z izjemno naglico organiziral prvo uradno arheološko izkopavanje na Kranjskem, ki se je nadaljevalo še dve leti. Odmevnost odkritja in najdb – med drugim so našli okrašene keramične posode, metalurške pripomočke in kovinske predmete – je bila tolikšna, da je bil leta 1879 v Ljubljani organiziran celo prvi avstrijski antropološki in prazgodovinski kongres. Kmalu se je zelo povečalo število novoodkritih naselbin na Barju. Raziskave so vseskozi vodili strokovnjaki, kot so Walter Schmid, Rajko Ložar, Josip Korošec in Tatjana Bregant, ki so vsi pustili pomemben pečat v arheologiji. Vse odtlej je na Ljubljanskem barju delo za številne generacije arheologov, najdeni so ostanki 23 večjih kolišč in nešteti predmeti, s katerimi se počasi sestavlja mozaik življenja koliščarjev.

Odbor za svetovno dediščino je na 35. zasedanju v Parizu 27. junija 2011 soglasno uvrstil serijsko nominacijo Prazgodovinska kolišča okoli Alp na Unescov seznam svetovne dediščine.

Še danes gradbeni izziv

Največji poseg človeka v Ljubljansko barje je bil zagotovo ambiciozni osuševalni projekt ob koncu 18. stoletja pod vodstvom Gabriela Gruberja. S tem so poskušali čim bolj omejiti poplave in prilagoditi tla za kmetijsko obdelavo. Posegu je sledila še kolonizacija (od leta 1830), naselitev prostovoljcev na še vedno močvirno Barje, katerih nalogi sta bili vzdrževanje odvodnih kanalov in vzpostavitev za kmetijstvo primernih zemljišč. Ljubljansko barje novim naseljencem ni ravno izreklo dobrodošlice. Graditev stavb, cest in poti na dotlej znane načine se na mehkih, pogrezajočih se in plavajočih barjanskih tleh ni obnesla, zato se je razvil specifičen način gradnje hiš na pilotih. Koliščarji so bili v času, ko so v Egiptu nastajale piramide, že dovolj razgledani in bistri.