Anja Rupel je začela peti pri šestnajstih in v razgibani karieri nanizala vrsto uspešnic, ki si jih še vedno požvižgavamo. Za abrahama si je podarila (in nam vsem) album največjih hitov in novih skladb. Pevka, tekstopiska, radijska napovedovalka in voditeljica do starosti še zdaleč ni prezirljiva, tudi ne zanika, da tako ali drugače ne občuti telesnih sprememb. A doživlja se mlado. In mladostna je tudi videti. V letih, ko so nekdaj ženske imeli za stare, vijuga pozitivno in optimistično – v ritmu svoje uspešnice Lep je dan.
Draga Anja, prikimavate temu, da vsako desetletje velja za nekakšno prelomnico?
Do petdesetke nisem imela kakšnih večjih težav. Polnoletnost, denimo, je takšna fina prelomnica, ko misliš, da si odrasel in boš imel mir. Dvajset-, trideset-, štiridesetletnica me niso kaj dosti ganile, moram priznati. Menila sem, da bom s precejšnjo flegmo opravila tudi s petdesetletnico, vendar me je presunila. To je pa že pol stoletja. A ne gre samo za številko, občutek imam – pravzaprav je to menda celo znanstveno dokazano – da se z leti kolo časa vrti vse hitreje.
Ko se imaš lepo, čas teče z dvojno hitrostjo, ni res?!
Tako običajno doživljamo, da. (Nasmešek.) No, o omenjenem, namreč da starejšim leta minevajo, kot bi trenil, sem želela laično povzeti, s čimer naj bi se zelo zares ukvarjali tudi strokovnjaki, da naj bilo to povezano z utripom srca, ki se z leti upočasnjuje. Torej, meni naj bi čas tekel hitreje kot hčerki, ki je stara trinajst let. Marička, si mislim, kar naenkrat bom deset let starejša.
Mladost in lepota sta kratki – to dobivamo ženske v obraz. Se ukvarjate s tem, kako kupiti čas, ali se ne trapite s takšnimi vprašanji?
Predvsem je pomembno, kako ti v glavi stvari funkcionirajo.
Ali pomeni to tudi, da je treba gledati samo optimistično naprej in si čim manjkrat potarnati: Za to sem čisto prestara?
Že, a premislek o minevanju, da se tvoj čas počasi izteka, je srhljiv.
Če dovolite, vi svojim letom dodajate vsebino. Za abrahama ste si podarili nov album Opus s pesmimi Videosexa, svojimi najbolj znanimi uspešnicami in štirimi povsem novimi skladbami. Iskrene čestitke!
Hvala. (Smeh.) Že lani me je Aleš (Klinar, Anjin partner, op. p.) začel bockati na to temo, češ da jubileju pritiče zabava. Odgovarjala sem mu, da sploh ne nameravam nikomur povedati, da praznujem, a v resnici ne morem skriti, kdaj imam rojstni dan, saj lahko na Wikipediji vsak pogleda, če hoče. Odločila sem se združiti prijetno s koristnim in predstavila novi album. To je bil moj žur za petdesetko. Absolutno je bilo zame in za mojo dušo. No, zares je bilo tri četrt večera za druge, jaz sem se sprostila šele po koncu uradnega dela. Zanimivo, ko sem nastopala na promociji po dolgem času, sem ugotovila, kako mi oder manjka. Upam na še kakšen nastop. Sicer sem 19. marca povabila domov prijateljice, na babji čvek. Smo si gube štele. (Prisrčen smeh.)
Po časopisnih povzetkih so raziskovalci človeškega spomina prepričani, da bi starejšim čas tekel počasneje, če bi bili manj zazrti v preteklost in bolj usmerjeni v prihodnost. A vendar dovolite vprašanje: Kako bi primerjali svoj življenjski slog danes s tistim, ko ste bili še rosno mladi?
Ah, ja, kadar me Luna kaj sprašuje ali začnem tisti znani stavek: Veš, včasih..., se zavem, kako je moja stara mama ponavljala: »Leta 1940...« (Nasmeh.) Za mlado generacijo je čisto nepojmljivo, da denimo nismo imeli mobilnih telefonov in sem šla, če sem hotela s kakšnim fantom bolj intimno govoriti, v telefonsko govorilnico ter metala v režo kovance. (Smeh.) Ampak vse to je imelo svoj čar. Takrat je vse bolj počasi teklo, čeprav se nam je dogajalo vse sorte. Poleg tega ni bilo strašnega pehanja za denarjem, strahu, kako preživeti. Nisem nostalgična, a kot vsak se seveda kdaj spomnim, kako je bilo, sploh ko kažem hčerki stare fotografije pa konec koncev tudi, ko poslušam kakšne stare komade. Živeti je treba naprej. Kdo ve, kaj nas še čaka.
Torej je nekaj na tem, da si star, kolikor se počutiš?
Drži. Včasih se mi zdi problem, da se počutim staro... (Premislek.) Hmm, tam nekje do trideset. (Smeh.) A kaj, ko ti telo iz leta v leto kaže, da je starejše. Če se mu še tako posvečaš, začne drugače funkcionirati, in če se še tako trudiš, da si kolikor toliko fit ali se celo požvižgaš na vse in se delaš, da nič ni, se prej ali slej začne nekje poznati. Seveda ni fino biti v menopavzi, cel kup težav imaš, vsaj jaz. Poleg tega si ne moreš več zamisliti, da dva dni ješ sladkarije in dva dni malo paziš pa ohranjaš vitko linijo. Gube? Ah, tukaj so. (Obmolkne.) Če sem čisto iskrena, nisem ljubiteljica staranja.
So ženske, ki so z gubami na »ti«. Vi pač niste med njimi?
Pravijo, da na obrazu kažejo, kaj vse je ženska izkusila v življenju. Figo. To je slaba tolažba. Jaz sem ponosna na svojo hčerko, ne na svoje gube.
Ampak oprostite, videti ste fantastično.
Hvala. (Odkrit nasmeh.)
Kaj pripomore k vašemu odličnemu »agregatnemu« stanju? Neutrudni pozitivni duh, pravšnji odmerek aktivnosti, kozmetika ali preprosto uživanje v življenju?
Tečem ne, ker ne smem zaradi kolka. Trikrat na teden grem na telovadbo. Fino je, da migam, ampak morala bi biti veliko bolj restriktivna do sebe. Se pravi, več telovaditi in jesti bolj zdravo. Po drugi strani pa razmišljam, kaj bi zares dosegla z nenehnim odrekanjem. Malo si je treba tudi privoščiti; pojesti torto pa malo čokolade pa kepico sladoleda, ker to je tako dobro. (Nasmešek.)
