Aktivisti umirajo tudi za palmovo olje

Boj za zdravo okolje in neokrnjeno naravo se pogosto izkaže celo za krvavega, kaže novo šokantno poročilo. Lani je tako med svojim poslanstvom umrlo kar 185 ljudi, največ v Braziji, Kolumbiji in na Filipinih, kar pomeni šokantnih 59 odstotkov več kakor v letu prej!

Rudniki in gozdovi

Vsak teden so v povprečju umrli trije, ki so zagrizeno poskušali varovati okolje pred posegi industrije, kažejo podatki organizacije Global Witness, najbolj ogrožujoči pa so rudarjenje, sečnja gozdov in pridelava palmovega olja. Najpogosteje jo skupi avtohtono prebivalstvo, in to v kar 40 odstotkih, vse več držav namreč vdira v do zdaj nedotaknjena in kdaj tudi težko dostopna območja, pri čemer je politika, z vizijo po bajnem gospodarskem prihodku, gonilna sila.

Avtohtono prebivalstvo največkrat izganjajo paravojaške enote in nezakonite skupine nasilnežev, ki se neusmiljeno spravijo na vsakogar, ki se jim upa postaviti po robu. Kdor spodbuja k shodom in demonstracijam ter se dejavno bojuje proti okoljskim spremembam, se prelevi v tarčo industrijskih konglomeratov.

Zlato in baker

Največ smrti je lani terjalo rudarstvo, skupno 42. Številni so krivično umrli na Filipinih, kjer kraljujeta zlato in baker, veliko pa obetata tudi nikelj in kromova ruda. Skupno premoženje, ležeče pod zemljo, naj bi bilo vredno kar 664 milijard evrov!

Tamkajšnje ljudstvo Lumadov že pošteno čuti posledice industrijskih apetitov. Bilo je septembra lani, ko so morilci preprosto zakorakali v njihovo vas, umorili dva moška in preostalim zagrozili, naj v dveh dneh zapustijo dom, sicer jih bo doletela enaka usoda. Zakaj? Ker so branili lastno zemljo in preprečevali izkope, pojasnjuje aktivistka Michelle Compos, ki je usodnega dne izgubila očeta in dedka, dogodku pa je sledil množični izgon pripadnikov ljudstva v bližnji kraj. »Vemo, kdo so morilci, ampak vlada noče niti slišati o tem. Paravojaška vojska varuje industrijo, nas ne varuje nihče,« je šokirana Camposova, ki se preprosto ne more sprijazniti s tem, da se filipinska vlada požvižga tudi na zakone, ki pa očitno samo na papirju varujejo avtohtono prebivalstvo.

Mahagonij in tik

Nič kaj drugače ni v Braziliji, kjer predvsem lesna industrija pustoši amazonski deževni gozd in najema oborožene tolpe, da ustrahujejo tamkajšnje prebivalce in jih silijo v selitev, da bi se lahko mirno lotili mahagonijev, ebenovcev in tikovcev ter drugih dreves, ki tvorijo četrtino vsega deleža nezakonito pridobljenega lesa na svetu! Kdor se takšnim dejavnostim kakor koli upre in s tem ovira sečnjo, ga čaka nasilni izgon, tudi smrt.

Podobna usoda doleti aktiviste v Kolumbiji, Peruju in Nikaragvi, a nič manj krvavih rok nimamo Evropejci in Američani, ki ta les kupujemo, opozarjajo naravovarstveniki.

Lesna regulativa Evropske unije sicer prepoveduje uvoz nezakonito pridobljenega lesa, žal se pri tem mora pogosto opirati na dokumentacijo države izvoznice – ki ključne podatke marsikdaj zataji, saj je korupcija pogosto usidrana na samem vrhu.

Pomanjkljivo zakonodajo in skopo sledenje zakonov je EU 2003 poskušala izboljšati z akcijskim načrtom, vendar pričakovanega napredka še ni.

»Akcijski načrt EU za izvrševanje zakonodaje, upravljanje in trgovanje na področju gozdov (Forest Law Enforcement Governance and Trade – FLEGT) določa, da je vzpostavitev sheme izdajanja dovoljenj ukrep, ki naj zagotovi, da lahko v EU vstopijo le proizvodi iz lesa, ki je bil posekan v skladu z zakonodajo države proizvajalke.

Zakonito posekan les

V skladu s shemo izdajanja dovoljenj morajo imeti nekateri lesni proizvodi, ki se v EU uvažajo iz države partnerice čez kateri koli mejni prehod, namenjen sprostitvi proizvodov v prost promet, dovoljenje, ki ga izda država partnerica in potrjuje, da so bili izdelani iz domačega, zakonito posekanega lesa ali iz lesa, zakonito uvoženega v državo partnerico v skladu z nacionalno zakonodajo, kot je določeno v posameznih sporazumih o partnerstvu,« je pojasnilo Finančne uprave RS. Dovoljenje ima za zdaj samo ena država, Indonezija.

Nasilje pa je seveda treba zatreti v kali, opozarjajo okoljevarstveniki pri Global Witnessu, ki pozivajo k večjemu nadzoru nad poseki in izkopavanjem, predvsem pa k dialogu z avtohtonim prebivalstvom. Industrija bi morala zakonito zahtevati soglasje in v zameno ponuditi ustrezno nadomestilo, rešitev pa je treba poiskati nemudoma, kajti podnebne spremembe in vse večja poseljenost pomenijo tudi vse več potreb po naravnih virih.