Športne ali rekreativne užitke je najlepše deliti z najboljšimi prijatelji. Ljubitelji aktivnega preživljanja prostega časa, ki imajo pse, lahko izbirajo med veliko različnimi športnimi kinološkimi disciplinami. Zelo priljubljen je agility. To je kinološki šport, pri katerem mora pes na poligonu, ki je lahko na prostem ali v zaprtem prostoru, premagati točno določeno zaporedje različnih ovir, vloga človeka pa je, da ga vodi in pravilno usmerja.
Pasemski in mešanci
Polona Peršuh iz Kinološkega društva Ljubljana pravi, da je »primeren prav za vse pasme, izjema so le ekstremno velike ter ekstremno majhne, saj je najnižja višina na skokih 25 cm«. Preskakovanje ovir je lahko prenaporno tudi za pasme z večjo telesno težo. Nekateri lastniki takšnih se vseeno odločijo za tovrstno skupno aktivnost s svojim pasjim prijateljem, toda ne tekmujejo z njim. Seveda lahko prav tako treniramo z mešanci in ti se lahko udeležujejo vseh tekmovanj razen svetovnih prvenstev. Na teh med rodovniškimi psi zdaleč prevladuje pasma border collie oziroma mejni ovčar, saj je več kot 90 odstotkov tekmecev v razredu large pripadnikov te, izvorno pastirske pasme ovčarjev. »V razredih manjših pasem, medium in small (srednji in majhni psi), pa je že več raznovrstnosti,« pove Peršuhova, »šetlandski ovčarji, pudlji, manjši hrvaški in pirenejski ovčarji …«
Kdaj začeti?
Psi lahko pri nas začnejo tekmovati pri starosti 15 mesecev, v večini preostalih držav pa pri 18. Kdaj se lahko s svojim psom začnemo učiti premagovanja ovir, je nekoliko odvisno tudi od posameznih društev, ki organizirajo tečaje. Po navadi inštruktorji priporočajo, pravi Polona Peršuh, »da je pes opravil vsaj malo šolo oziroma da vodnik obvlada osnove komunikacije s psom in učenja svoje živali«. Za vse starosti je primerno učenje premagovanja ovir, ki so na tleh, na primer prehod skozi tunel, tudi palice za skakalnice ležijo na tleh. Dviguje se jih postopoma, skozi proces učenja. Kdaj naj pes preneha trenirati agility, je odvisno od več dejavnikov, na splošno od tega, kdaj se postara. To je pri pasmah različno, tisti, ki imajo krajšo življenjsko dobo, se tudi prej športno upokojijo. Velik vpliv ima to, v kakšni formi ga vzdržuje lastnik. »Če ohranjaš psa v kondiciji, ima daljšo življenjsko dobo,« pravi Peršuhova. Obstaja pa tudi tekmovalni razred veteranov, v katerem lahko psi skačejo čez nižje ovire. Vodniki svoje pasje sotekmovalce med veterane vpišejo po navadi po desetem letu starosti.
Več rekreativcev
Vodnik pri agilityju je lahko vsakdo, pravzaprav je pri tej dejavnosti pomembneje, da so psi tisti, ki imajo dobro kondicijo, pa vendar mora imeti človeški del tandema nekaj spretnosti, da se znajde med ovirami in se zna hitro obrniti.
Seveda lahko nastane tudi kakšna poškodba, saj se je agility v zadnjih letih zelo razvil, postal tako dovršen, da se dosegajo zelo visoke hitrosti, in je danes na zelo visoki ravni. »Devetdeset odstotkov ljudi pa se z agilityjem ukvarja rekreativno, in ne profesionalno,« pravi Peršuhova in dodaja, da se »poškodbe dogajajo ravno tako pri igri s palico, žogo, na primer zvini«.
Pomembno je, da se oba zabavata, saj je agility oblika rekreacije, preživljanja prostega časa, druženja in ukvarjanja s psom, idealna za vse, ki se radi igrajo in sproščajo s svojim psom.
Na poligonu
Višinske in dolžinske ovire oziroma skakalnice mora pes preskočiti. Pri mostu, gugalnici in palisadi so pomembne cone – mesta na robovih, ki jih ne sme preskočiti (nekateri jih od navdušenja kar preletijo), temveč se jih mora dotakniti z vsaj eno taco. Tu so še slalom, pri katerem vijuga mimo količkov, guma – krog, skozi katerega se požene – ter togi in ohlapni tunel. Vodnik pa mora biti pozoren na pravilno zaporedje premagovanja ovir, določenih v dani kombinaciji, včasih se mora pošteno podvizati, da je lahko kos hitrosti svojega kosmatinca, pa tudi jasno mu mora z vidnimi znaki pokazati, kam naj gre, ter z glasovnimi povedati, kaj sledi: hop čez skakalnico, skozi tunel ali čeeeez – palisado, namreč. Agility je idealen za vse, ki se radi igrajo in sproščajo s svojim psom.
