Ko tole pišem, do novega leta manjka še 49 ur, ko boste tole brali, pa bo vstop v novo leto že dneve za nami. Najbrž, vsaj upam, se, kot po navadi, ni zgodilo nič pretresljivega. Na prihod novega oziroma na smrt starega ljudje gledamo zelo različno. Večina dogodek bučno praznuje. Nekateri redki, ker imajo res kaj praznovati, večina iz navade in tradicije, spet drugi zato, ker je pri njih res vsak izgovor za žur več kot dobrodošel. So tudi tisti, ki se jim vsa panika okrog novega leta zdi le drama otročjih opic, ki so križane še z ovcami, da nasedajo poceni štosom.
Sam na novoletna praznovanja nimam ne posebno lepih ne slabih spominov. V teh nekaj desetletjih bivanja na tem planetu sem, ne da bi to posebno načrtoval, preizkusil že precej različnih praznovanj. Od mondenih hotelov do zapuščenih razpadajočih gorskih koč, od razvpitih velemest do zakotnih, v času in prostoru pozabljenih vasic, od gala prireditev s tisoč udeleženci do tega, da sem šel izmučen in zgaran na silvestrovo spat že ob desetih. Sam. Statistika me uči, da so vse naštete možnosti, skupaj s količino in kakovostjo hrane ter pijače, pravzaprav nepomembne. Z izjemo družbe mogoče. Ta edina lahko močno vpliva na kakovost praznovanja. S kančkom narcinizma (ko se narcizem in cinizem spetljata) bi lahko dejal, da topogledno nisem tvegal ničesar le v zadnjem primeru. No, ja, nespontani žuri bodo pač vedno neka srednja žalost, še posebno če so pričakovanja velika.
Vendar ljudje v življenju preprosto potrebujejo neke umetne mejnike. Ti so eno od pomembnih orodij za izkoriščanje in utrjevanje lastnosti, ki je skoraj edinstvena v smislu našega nenapredka v primerjavi z drugimi živalskimi vrstami. Vodljivost. Misel, da smo še vedno vodljivi kot opice, najbrž pa celo bolj kot vrsta drugih živali, ki živijo v tropih, na primer delfini, nas pripelje do spoznanja, da je mogoče prav vodljivost močno, če že ne ključno prispevala k vzponu naše vrste. To seveda ne pomeni, da lahko oprostimo lastnemu intelektu, ker je na neki stopnji ni bil sposoben povsem zavreči, a vendar.
Del omenjene vodljivosti se v nas prikrade na mehanizmu upanja. Upanja, ki se je, sicer z rahlo pomočjo vseh mogočih religij, iz občutka razvil v močno, samostojno čustvo, in tako še danes pokonci drži večino človeštva. Najbrž mu v neizprosnem boju za obstanek le ljubezen do otrok lahko pošteno stoji ob strani. Mogoče ima kdo občutek, da sem resno zamoril, vendar na tem našem svetu obstaja vsaj pet milijard ljudi, ki bi točno vedeli, o čem pišem. Če bi znali brati, seveda.
Če se vrnem v privilegirani košček tega planeta, kjer izhaja časopis, v katerem tole berete, naj omenim še eno stalnico prihoda novega leta. To so priljubljene novoletne zaobljube. Saj veste, ljudje bi radi nehali čezmerno jesti, piti, kaditi, prešuštvovati, nesmiselno kupovati, sploh bi radi na eni strani ukinili vse razvade, na drugi pa bi si radi naprtili čim več mučenj v obliki jutranjih tekov, večernih telovadb, učenj tujih jezikov in pogostejših obiskov žlahte. Še dobro, da alkoholne streznitve odnesejo tudi večino zaobljub, skoraj vse preostale pa januar, sicer bi bilo še več prepirov, ločitev in vojn. Pa srečno 2015!
