Ločitev staršev je za otroka težka in travmatična. V njem izzove marsikaj, od jeze in žalosti do negotovosti in strahu. A tega velikokrat noče izraziti, saj se boji, da bi prizadel katerega od staršev.
Otroci na prvem mestu
Nobenega dvoma ni, da slaba partnerska zveza otrokom v njihovi duševnosti pušča globlje rane kot ločitev sama, če le oče in mati na njihovih hrbtih ne obračunavata med seboj ter jim z besedami in dejanji zagotovita, da njun razhod ni njihova krivda. Prav tako morajo otroci slišati, da jih imata še vedno rada in da se to ne glede na vse ne bo nikoli spremenilo.
Besede včasih ne gredo z jezika
Seveda lahko starši od otrok pričakujejo najrazličnejše odzive, pomembno pa je, da najmlajši lahko tisto, kar čutijo, izrazijo in se o tem pogovorijo.
Kaj pa bi želeli otroci ločenih staršev povedati, pa ne morejo, nočejo ali ne znajo?
- »Vem, da te, ko se vrnem od očeta/ mame, ne poslušam tako pozorno. A daj mi čas, da se znova privadim nate.«
- »Velikokrat mi je težko povedati, da se imam pri očetu/mami lepo, saj se bojim, da bi te s tem prizadel.«
- »Sedaj te potrebujem malo bolj.«
- »Res mi je hudo, ko grdo govoriš o očetu/mami.«
- »Kadar sem s teboj, ti poskrbi zame, kadar sem pri očetu/mami, je to njegova/njena naloga.«
- Ko sem pri očetu, pogrešam mamo, ko sem pri mami, pogrešam očeta.«
- »Ne izprašuj me o očetu/mami. Ne vem, kaj, kako in koliko smem povedati, da te ne bi prizadel.«
- »Ni treba skrivati, da si spoznal(a) nekoga. To čutim. Zame je pomembno le, da si ob meni, ko te potrebujem.«
- »Preteklost me ne zanima. Rad bi vedel, kakšna bo prihodnost.«
- »Nočem izbirati, koga imam raje. Rad imam vaju oba.«
