Žveplo kot lev

Najslovitejše delo tantrične indijske alkimije je Rasanova, ki je najverjetneje izšlo okoli leta 1200, sestavil pa ga je neznani pisec. Po mnenju sodobnih zgodovinarjev kemije je ta pokazal obilo kemijskega znanja, praktičnega in teoretičnega. Največ se je posvečal proučevanju, kako »usmrtiti«, »ubiti« kovino, kajti šele takšno se lahko uporabi v pripravkih za dolgoživost oziroma v zdravilih zoper nekatere bolezni.

Pripravek za dolgoživost je poimenoval vida, v njem pa so snovi anorganske in organske narave, torej izvlečki rastlin. Žveplo, ki naj bi bilo menda kakor nalašč za »ubijanje« kovin, je opisal: »Med kovinami ni slona, ki ga ne bi mogel pokončati lev, kakršen je žveplo.« Po eni izmed njegovih receptur je mogoče živo srebro »ubiti brez trav in tvarin nežive narave, samo s pomočjo naprave jantram, zaradi česar neposvečeni ne smejo zanemariti uporabe naprav«. Sodobni kemiki domnevajo, da je imel pri zadnjem navodilu v mislih pripravo živosrebrnega oksida z gretjem živega srebra v posodi, ki omogoča dostop svežega kisika.

Kot pripomočke za »ubijanje« kovin je pisec navedel različne snovi, iz česar se da izluščiti, da je vedel, kako mineralne kisline vplivajo na kovine, ni pa mu bilo znano, kako naj te kisline pripravi v svojem laboratoriju. Zmes kuhinjske soli, solitra in zelene galice je treba po njegovih navodilih segreti, nato pa jo uporabiti, kajti »dragi moj, zmes ubija celo zlato«, je navdušeno napisal. Z gretjem nastajata klor in nitrozil-klorid, učinkovini v zlatotopki. Segreta zelena galica je delovala kakor žveplena kislina, segreta sol pa kakor solna kislina. Zanimivo je, da je izjemoma uporabljal tudi železo, kositer in svinec, čeprav ti niso odporni proti spremembam – rjavijo –, pri izdelavi pripravka za dolgoživost pa naj bi imele prednost kovine, ki kljubujejo zobu časa, se ne spreminjajo, zlasti zlato, delno tudi srebro in baker.

Po mnenju zgodovinarjev je delo Rasanova primerljivo z dognanji sodobnikov z drugega konca sveta, in sicer arabskih alkimistov. Ni izključeno niti, da je bil razvoj indijske alkimije pod arabskimi vplivi.

Iatrokemija

Raziskovalec Prafulla Chandra Ray ocenjuje, da se je po letu 1200 na Indijski podcelini začelo obdobje tako imenovane iatrokemije, torej alkimije, posvečene predvsem iskanju zdravil, trajalo pa naj bi do sredine 16. stoletja. Nato so v Indijo prišli najprej Portugalci, zatem pa še Nizozemci, Francozi in Angleži, ki so leta 1600 zasnovali Vzhodnoindijsko družbo. Ta je leta 1763 premagala in izgnala Francoze, s čimer so si Angleži izbojevali pravico do upravljanja tamkajšnjega naravnega bogastva. Da bi prišli do rud, žlahtnih kamnov idr., so si pomagali s tujo delovno silo, Indijci, a ti so morali delati po zahodni znanosti, kar je pomenilo zaton starodavne indijske kemije, izpodrinila jo je evropska.

Iz iatrokemijskega obdobja indijske alkimije je najobsežnejše in najpomembnejše delo Rasaratnasamučhaja. Napisano naj bi bilo okoli leta 1300, sestavil pa naj bi ga učenjak Vagbhata. V besedilo naj bi vključil spoznanja svojega očeta, zdravnika Simhagupte, a tudi drugih zdravilcev in učenjakov.

Vagbhata opisuje tvarine, ki so prava lečila, torej namenjena zdravljenju, svetuje, kako je treba moliti in kako opraviti žrtvene daritve za doseganje dolgega življenja, natančno opiše tudi laboratorij, v katerem iatrokemik vari pripravke, in katere pripomočke uporablja. Mineralne tvarine deli v rasa (minerale prvega reda), uparasa (minerale drugega reda), ratna (dragulji) in loha (kovine). Beseda rasa v sanskrtu pomeni sok, tudi znoj. Kot zgled za mineral prvega reda je navedena kalamina, cinkov silikat, kot zgled za mineral drugega reda cinabarit, za ratno diamant, lazurit in smaragd, ti žlahtni kamni naj bi po mnenju pisca »utrjevali« živo srebro. Zanimivo je, da je diamante delil v moške, ženske in dvospolne. Sijoči diamant, ki je pravilni oktaeder, naj bi bil moški. Loha je zlato, srebro, baker, železo, kositer in svinec. Živo srebro ni uvrščeno med kovine, ampak naj bi bila tvarina, ki je temelj vsem kovinam, opisano pa je kot seme boga Šive.

Rasaratnasamučhaja je bila vir mnogim poznejšim indijskim iatrokemijskim delom, ki so bila napisana v 16. in 17. stoletju. V Rasapradipi, denimo, je natančno opisan sifilis, phirangaroga, bolezen, ki so jo v Indijo prinesli Portugalci, in tudi zdravilo zanjo, ki je iz živega srebra in »kitajskega korena«. Kot zanimivost pristavimo, da je zdravnik Paracelzus na drugem koncu sveta sifilis prav tako zdravil z živim srebrom in spojinami z njim. V Rasapradipi je opisana tudi priprava žveplene, solne in dušične kisline.

Napoj za nesmrtnost

Indijska alkimija, kot smo jo predstavili v več člankih, je bila namenjena iskanju pripravka za dolgo življenje, nekakšen eliksir mladosti, ki bi starejšim povrnil mladostno čilost, telesno in duševno. Učinkovine so najprej iskali predvsem v rastlinah, pozneje pa tudi v snoveh anorganskega izvora. Med njimi sta bila glavna zlato in živo srebro. Zadnjega so poskušali izločiti iz mineralov, a ga tudi oplemenititi, tako da so mu dodajali različne organske in anorganske snovi. Eksperimentiranje z živim srebrom je bil indijskim učenjakom med 3. in 8. stoletjem temelj za odkrivanje kemijskih reakcij in priprav, kakor jih poznamo danes.

Živo srebro je bilo izhodišče za pridobivanje pripravka za dolgo življenje ali nesmrtnost tudi v poznejšem, iatrokemijskem obdobju. Takšne obravnave je bilo bržkone deležno, ker so učenjaki odkrili, da snovi z živim srebrom preprečujejo razpadanje organskih snovi – denimo mesa in sadežev.

Na indijsko alkimijo so vplivala tudi verska in duhovna izročila oziroma filozofije, zato so nekateri toliko pozornosti, kot so je odmerili ohranjanju mladostno čilega telesa s pripravki iz zlata in živega srebra, posvetili tudi jogi in njenim naukom, po katerih je mogoče z duhovnimi vajami doseči ubranost telesa in duha, s tem pa tudi zdravje.

V nasprotju z evropskimi alkimisti se indijski niso posvečali pridobivanju zlata iz neplemenitih kovin. Zlato – ker se s časom ne spreminja – so kvečjemu, kot smo že napisali, dodajali pripravkom za dolgoživost, saj so verjeli, da bo pod njegovim vplivom tudi telo postalo manj dojemljivo za staranje in propadanje. Zanimivo je še, da so podobno kot ljudi tudi kovine razvrščali v različne kaste – v najvišji, kakopak, je bilo zlato. Kot je bilo nemogoče, da bi ljudje iz nižje kaste napredovali v višjo, tako je veljalo za kovine. To tudi pomeni, da indijskim alkimistom niti na misel ni prišlo, da bi se sploh lotili spreminjanja neplemenitih kovin v zlato.