Prejšnji teden smo predstavili vudu kot eno od verskih praks, ki pa ni tako temačna, neprijazna ali škodo povzročajoča, kot si morda mislimo. Večina si jo predstavlja s klicanjem hudiča, krvavečimi piščanci in celo satanizmom. Kaj od tega je res? Dejstvo je, da je vudu zelo zapletena religija, ki je bila dolgo povezana z zatiranimi in preganjanimi. Moč, ki jo je imela oziroma ki so jo imeli vudu svečeniki in svečenice, je ljudi puščala brez besed, in zgodbe o nenavadnih dogodkih (sprva večinoma) temnopoltih so se širile s svetlobno hitrostjo.
Suženjska religija
V resnici se niso imeli česa bati. Tega, kar je vudu bil, pač niso razumeli. Ima zgodovino, bogato prepleteno z duhovnostjo, intenzivnim trpljenjem in napačnimi vtisi. Nekdaj je bil (kot katolicizem) najvišji sistem prepričanja za mnoge. Skozi čas se je razvijal in postajal nekaj globljega, (tudi) temnejšega in bolj zapletenega, kot je večina strokovnjakov sploh vedela, da je mogoče. Postal je neke vrste bogata mešanica, katere raznovrstni okusi so prihajali iz različnih krajev, ki so odražali glavno željo najti ritual, božanstvo in razumevanje v svetu, polnem teme.
Filmi so ga prikazovali kot religijo rituala, kjer svečeniki počasi puščajo kri kozam in potem padajo v globok, zombijevski trans, in tako je postal v očeh javnosti grozovit obred, ki naj bi vključeval vse, kar je sploh nemoralnega na svetu, namesto da bi spoznali njegovo bolečo preteklost in kulturno pomembne niti, ki spletajo čudovito tkanino teh obredov.
Glavni cilj vuduja je najti upanje in pozitivnost za prihodnost.
Uporabljali so jo tudi sužnji, ki so na tak način izražali bolečino, žalost in obup, vendar je bil vedno namenjen temu, da tolaži trpeče in jim pomaga sprejeti položaj. Vudu je med najkompleksnejšimi religijami tudi zato, ker verjame, da moramo sprejeti temne plati, da bi lahko uživali svetle in naposled našli svetlobo, saj sta za vekomaj prepleteni in povezani. Tako svečeniki in svečenice pogosto prosijo za mir v duši, za upanje in svetlobo.
V Zahodni Afriki, od koder izvira, je znan kot vodun. Ta religija je nastala, ko so bili sužnji prisiljeni združiti elemente svojih regionalnih prepričanj s katolicizmom, ki jim ga je vsilila invazija Evropejcev. Leta 1685 je ameriški zakon prepovedal prakso takšnih domorodnih prepričanj in od vseh lastnikov zahteval, da takoj po nakupu svoje sužnje krstijo.
Najbolj nenavadni aspekti Damballa je kačji bog, ki je poročen z Aido Wedo, ki je mavrica v večni ljubezni. Skupaj predstavljata ravnovesje med moškim in žensko. Žrtvovanje živali je vedno igralo pomembno vlogo v vudu ritualih. Loe za komunikacijo s smrtniki porabljajo energijo. Z žrtvovanjem in darovanjem živali duhovniki združujejo življenjsko moč živali z življenjsko močjo loe in jih tako poživijo. Meso in kri živali se pogosto skuhata in porabita kot del slovesnosti. Vudu ni le religija, je način življenja, saj sprejme temo kot del njega in ne teži le k svetlobi in dobremu. |
Bog ali duhovnost?
Katoliška cerkev je suženjstvo celo odobravala – kot orodje za spreobrnjevanje Afričanov v moralno pokončne kristjane. Tako so mnoga božanstva, povezana z vudujem, postala neločljivo prepletena s svetniki. V bistvu je vudu postal hibridna vera med starodavnimi afriškimi rituali in prepričanji Evrope. Slike kričečih demonov so se združile z deviškimi figurami, da bi ustvarili šokantne in močne nove interpretacije božanstev. Zahodnoafriška vodunska praznovanja še vedno odražajo nenavadno združevanje teh dveh nasprotujočih si religij in so odsev občutkov kulture, ki je bila prisiljena, da neprimerne elemente prilagodi svojemu starodavnemu načinu življenja s pomočjo nasilja in imperializma.
V primerjavi z večino religij se vudu ne osredotoča na samo enega boga, temveč uči, da v vsem obstaja duhovnost – v rastlinah, kačah ali zeleni barvi. Tako lahko ves svet vidimo kot najbolj nepredvidljivo in spoštovano silo, polno magije. Najpomembnejše božanstvo v svetu vuduja je Bondye, glavni ustvarjalec, odgovoren za univerzalni red in človeško življenje. Njegovo ime izhaja iz bon Dieu, kar pomeni dobri bog. Toda Bondye ni ljubeč in pozoren bog. Izvajalci vuduja celo verjamejo, da je izgubil zanimanje za svet, ki ga je ustvaril, in tako prisilil svoje ljudi, naj iščejo močne, dobrobitne duhove (loe) drugje po svetu, saj imajo lahko veliko oblik, od zastrašujočega pajka pa do mirnega drevesa. A ne glede na velikost in obliko imajo različne vrste energije in pričakovanja – nekateri so dobronamerni, nekateri pa nikakor ne. Izvajalec ali svečenik je tisti, ki mora odkriti njihovo pravo moralno naravo.
Marie Laveau Marie Laveau je ena od oseb, najpogosteje povezanih z vudujem, zato je postala povsem nadrealistična. Celo tisto, kar je zagotovo znano, se zdi sporno. Rojena naj bi bila kot nezakonska hči lastnika kreolske plantaže in njegove polčrne polindijanske ljubice. Njen prvi mož je izginil v skrivnostnih okoliščinah, v drugem zakonu pa je rodila 15 otrok. Ena njenih hčera, Marie Laveau II., je sledila materinim stopinjam in je najbrž vir govoric o tem, da je njena mama živela več desetletij dlje od kateregakoli smrtnika. Poleg svetovanja tistim, ki so jo potrebovali, in prodajanja vudujskih talismanov je bila Marie Laveau tudi frizerka. To ji je omogočilo intimni dostop do nekaterih najmočnejših ljudi v New Orleansu, ki jim je svetovala, hkrati pa je zbirala skrivnosti in notranje informacije o drugih v mestu, kar je zacementiralo njen položaj. Njeni nastopi v javnosti in rituali, ki jih je izvajala, so povzdignili vudu v očeh javnosti. Hkrati je bila zelo naklonjena someščanom in je nesebično pomagala brezdomcem, lačnim in bolnim. Še danes obiskovalci New Orleansa puščajo darove na mestu, kjer je domnevno pokopana, in jo prosijo za pomoč. |
