Japonski znanstveniki so namreč z obširnimi raziskavami že zmogli določiti, o čem kdo najbrž sanja glede na to, kakšno delovanje možganov so pri njem opazili s funkcionalno magnetno resonanco.
Hvala bogu, da drugi ne morejo brati naših misli, si včasih porečemo, še posebno, kadar te niso preveč lepe. Je pa japonskim znanstvenikom nedavno uspel velik korak naprej v tej smeri: posrečilo se jim je precej natančno napovedati, o čem približno so sanjali speči prostovoljci. Toda preden so prišli do tega uspeha, so morali opraviti vrsto premišljenih korakov.
Nevroznanstveniki z Jukijasujem Kamitanijem na čelu so najprej s pomočjo slikanja možganskega delovanja s funkcionalno magnetno resonanco spremljali udeležence preizkusa medtem ko so spali, hkrati pa so beležili električno dejavnost njihovih možganov z elektroencefalografom.
Kjotski raziskovalci so prostovoljce prebudili vsakič, ko so aparati opozorili na vzorce možganskih valov, značilne za zgodnjo stopnjo spanca, v kateri se človeku že začenjajo utrinjati prve sanje. Zbujene udeležence so takoj povprašali, kaj se jim je pravkar sanjalo, in jih nato pustili spati. Z vsakim so to počeli tri ure, medtem je bil vsakdo prebujen približno desetkrat, da je poročal o sanjah. V povprečju je imel vsak izmed njih v tem obdobju šest ali sedem različnih vrst sanj. Takšne raziskave so v nekaj dneh ponovili večkrat, tako da so naposled od vsakega udeleženca pridobili podatke o okoli 200 sanjah.
Zrcalo vsakdana
Večina sanj je zrcalila vsakodnevne življenjske izkušnje. »Sanjal sem, da sem v pekarni, vzel sem zavitek, šel na ulico in videl nekoga, kako fotografira pekarno,« je denimo poročal eden. »Videl sem velik bronast kip na majhnem hribu, pod njim so stale v gruči tri hiše,« je opisal drugi. Nekatere sanjske vsebine so bile manj vsakdanje, bolj fantastične, med njimi, denimo, so se znašle takšne, v katerih je kdo srečal filmsko zvezdo ali se znašel v glasbenem studiu.
Kamitani je nato s sodelavci s pomočjo spletne besedne podatkovne baze iz poročil udeležencev izločil ključne besede, ki so strnjeno povzemale vsakokratno sanjsko dogajanje, in na njihovi podlagi določil 20 kategorij (na primer avtomobil, moški, ženska, računalnik), nekakšne motive, ki so se v snu najpogosteje ponavljali.
Hočejo še globlje
Zatem so izbrali fotografije, ki so ponazarjale vsako izmed kategorij, jih pokazali udeležencem in medtem znova spremljali delovanje njihovih možganov z magnetno resonanco. Podrobneje so proučili dejavnosti v možganskih predelih, ki so povezani z nižjimi in višjimi stopnjami vidne zaznave, kot sta denimo kontrast podobe in prepoznavanje predmetov. Te vzorce možganske dejavnosti so pozneje primerjali s tistimi, ki so jih na začetku posneli med spanjem, v katerem so prostovoljci sanjali o tistem, kar so jim na drugi stopnji raziskave pokazali kot fotografijo. Tako so dobili grob slovar vzorcev možganske dejavnosti, ki so ustrezale določenim kategorijam. Določeni vzorec, ki so ga prepoznali pri spečem udeležencu, jim je tako namignil, o čem približno ta sanja.
»Izdelali smo model za napovedovanje, ali bo katera izmed kategorij vsebine prisotna tudi v sanjah,« razlaga Kamitani. »Z analizo možganske dejavnosti v devetih sekundah, preden smo prebudili udeležence, smo lahko napovedali, ali se v sanjah pojavi kategorija »moški« s 75- do 80-odstotno natančnostjo.« Izsledki raziskave kažejo, da si sanjanje in vizualna zaznava delita podobne živčne upodobitve v višjih vizualnih možganskih središčih.
Kamitani s sodelavci zdaj poskuša zbrati enake podatke iz dela spanca REM, ki ga zaznamujejo hitri očesni gibi; gre za globlji spanec, ki je prav tako povezan s sanjami. »To je zahtevnejše, saj moramo počakati vsaj eno uro, preden speči doseže to stopnjo,« pojasnjuje japonski strokovnjak za sanje.
Stopnje spanja
Spanec glede na globino razdelimo na pet stopenj. Prva je rahel dremež ali kinkanje, ko se še obotavljamo na pragu med budnostjo in snom. Telo se med dremežem sprosti, dihanje in srčni utrip se umirita, um sproščeno vandra. Na drugi se možgani počasi izklapljajo, valovanje možganske skorje pogosto spremeni frekvenco, spanec je rahel, že neznaten šum nas lahko vrže pokonci. Tretja in četrta stopnja pomenita globok spanec, pri katerem se delovanje možganov najbolj upočasni in je v območju valov delta. Krvni pritisk, hitrost dihanja in srčni utrip dosežejo najnižjo vrednost, žile se razširijo, kri potuje v mišice, da jih nahrani in obnovi, imunski sistem je zelo dejaven. Od teh stopenj je odvisno, kako dobro se bomo naspali. Če nam globokega spanca primanjkuje, se čez dan počutimo omotične, slabotne in nezbrane. Najbolj nenavadna in najmanj razumljena je peta stopnja, ki jo označujemo s tujko REM (rapid eye movement). Zanjo je značilno, da pod sproščenimi vekami hitro premikamo oči. Znanstveniki domnevajo, da gledamo, torej sledimo sanjam, ki so najintenzivnejše prav v peti fazi. Frekvenca možganskih valov se zviša, primerljiva je s frekvenco med budnostjo. Kdor se ponoči premalo časa zadrži v stopnji REM, se čez dan težko zbere in ga pesti zaspanost.
Nanizane stopnje spanca, izvzemši začetno, se čez noč ciklično ponovijo od pet- do sedemkrat, vsak cikel, odvisno od človeka, traja najmanj uro in največ sto minut, torej dobro uro in pol. Tretja in četrta stopnja globokega spanca navadno trajata najdlje v prvem ciklu, v vsakem naslednjem pa sta krajši. Nasprotno velja za trajanje stopnje REM; ta je v prvem ciklu najkrajša, v zadnjem pa najdaljša. Lahko bi rekli, da je spanec zvečer najbolj trden, proti jutru pa bolj rahel. Japonski znanstveniki so brali sanje udeležencev druge stopnje, kdaj pa kdaj tudi tretje.
