Ta nam koristi, ko smo res v hudih škripcih, a nam škodi, ko nismo, smo pa vseeno prestrašeni – Pozitivna čustva, med njimi veselje, zadovoljstvo in ljubezen, pa nam, na drugi strani, širijo pogled na svet in nas spodbujajo k pridobivanju znanja in veščin.
Pozitivno mišljenje zveni dobro in koristno – kako tudi ne, vsem je ljubše kaj dobrega kot slabega, mar ne? Drži pa tudi, da se zdi izraz precej neoprijemljiv, kar za lase privlečen, takoj vzbudi vprašanje, kaj sploh pomeni, in dvom, ali je v stvarnem svetu, kjer pač vedno znova naletimo na težave, sploh izvedljiv. Vemo, kaj pomeni, če smo pri delu vztrajni – prej ali slej bomo želi sadove svojega dela. Kaj pa bomo imeli od tega, če se ga lotimo s pozitivnim mišljenjem?
Znanstveniki s študijami odkrivajo, da je pozitivno mišljenje veliko več kot brezskrbna, zadovoljna ali kar bebavo slepa vera, da bo na koncu še vse dobro, čeprav se nam niti svita ne, kako bomo to dosegli. Pozitivne misli res lahko človeku izboljšajo življenje in pripomorejo k temu, da pridobi znanje in veščine, ki trajajo dlje od nasmeha. Kako, lažje razumemo, če vemo, kaj nam prinašajo negativne misli oziroma negativna čustva.
Negativna čustva zožujejo pozornost
Predstavljajte si, da hodite po džungli in nenadoma pred vas skoči tiger. Takoj se v vas vzbudi negativno čustvo – strah. Zaradi njega možgani, če uporabimo računalniško prispodobo, zaženejo vnaprej pripravljen program beg ali boj. V trenutku nič več na tem svetu ni pomembno, samo to, da se čim prej umaknete zveri, ki vam streže po življenju.
Negativno čustvo zoži pozornost. Morda bi lahko prisluhnili pesmi ptic, pobrali list s tal, celo splezali na drevo, vzeli v roke krepelce ali kamen – možgani vse te možnosti prezrejo, saj zmorejo videti le tigra, ki je pred vami, misliti na beg, kvečjemu še boj. Opisano instinktivno vedenje je dobrodošlo, če živite v divjini, kjer ste nenehno izpostavljeni nevarnosti, saj vam povečuje možnosti preživetja. Drži pa tudi, da večina sodobnih ljudi le redko sreča tigra, a to ne pomeni, da se v njih kdaj ne vzbudi strah, in ko se, možgani po programu, ki je zapuščina evolucije, zelo zožijo pozornost in omejijo možnosti delovanja.
Podobno velja za druga negativna čustva – ko se v vas vzbudi jeza, vas lahko ta povsem pogoltne, sčasoma ne morete misliti na nič drugega kot na to, na kar ste jezni. Če ste v stresu, ker imate vendar toliko opravkov in vas je strah, da jim ne boste kos, je zaradi zožene pozornosti kaj mogoče, da boste, namesto da bi se lotili drugega za drugim, ohromljeni in ne boste naredili nič ali bore malo. Če si očitate, da ne jeste zdravo in ste premalo telesno dejavni, boste lahko tuhtali samo še o tem, kako šibka je vaša volja, kako ste leni, kako vam primanjkuje moči za korenito preobrazbo.
V naštetih primerih um ni več pozoren na drugo kot na negativno čustvo strah, jezo in obremenjenost – podobno kot vidi le tigra, če se znajdete iz oči v oči z njim. Negativna čustva možganom preprečujejo, da bi se dokopali do večjega nabora možnosti.
Pozitivna čustva širijo obzorja
Da bi preverila, kako pozitivna in negativna čustva vplivajo na človeka, je dušeslovka Barbara Fredrickson s sodelavci zasnovala preprost poskus. Vsaki skupini je predvajala film, vendar drugačnega. Prizori v prvem so ljudem vzbudili veselje, v drugi zadovoljstvo, v tretji nobenih posebnih čustev oziroma so bili čustveno nevtralni, v četrti strah, v peti pa jezo.
Po ogledu je udeležence prosila, naj najprej pomislijo na svojo izkušnjo, ki je v njih vzbudila podobno čustvo kot film, nato pa naj izpolnijo vprašalnik. Ta je bil zelo preprost, na njem je bilo dvajset praznih črt, na začetku vsake pa misel: »Rad bi...«
Daleč najmanj črt so izpolnili oni, ki so bili izpostavljeni strahu in jezi, največ pa oni, ki so nedavno podoživljali veselje in zadovoljstvo, in to celo v primerjavi z nadzorno skupino, ki je podoživljala nevtralna čustva. Povedano drugače: če izkušamo veselje, zadovoljstvo, ljubezen in druga pozitivna čustva, bomo v življenju videli neprimerno več možnosti, ki so nam na voljo, kot pa če doživljamo strah ali jezo.
Bližnjica do znanja in veščin
Dobrodejnost pozitivnih čustev nima kratke sape, kakor bi nemara pričakovali, saj se navadno v nekaj minutah poležejo. Tudi potem ko so splahnela, naši možgani oziroma um še naprej delujejo po programu razširjene pozornosti, zaradi česar vidimo več priložnosti, kot bi jih sicer, to pa pomeni, da smo voljni sprejeti več izzivov, si pridobivati znanje in veščine. Zadnja pa nam, seveda, znova zvečuje možnosti za to, da bomo v prihodnosti deležni več pozitivnih čustev, saj bomo vendar želi uspeh, ki nam bodo spet dal krila oziroma nas ohranjal v programu razširjene pozornosti.
Vzemimo za zgled otroka, ki z vrstniki veselo pleza po drevesu ali se podi po igralih. Hkrati se uči na več ravneh: razvija telesne in motorične spretnosti, pridobiva veščine druženja in komuniciranja z drugimi, je ustvarjalen, saj vendar raziskuje svet. Prijetno čustvo, ki ga v njem vzbuja igra, veselje, ga spodbuja k temu, da živi po programu široke pozornosti, vidi več možnosti in jih tudi izkoristi.
Veščine, ki jih pridobi pri takšni igri, bodo z njim veliko dlje kakor čustva, ki so ga spodbudila k temu, da jih je razvijal. Morda mu bo telesna okretnost tlakovala športno pot, komunikacijske spretnosti pa mu bodo prišle še kako prav, ko se bo potegoval za službo novinarja. Veselje, ki je otroka spodbudilo k raziskovanju in piljenju spretnosti, je že zdavnaj pozabljeno, veščine, ki si jih je pridobil zaradi njega, pa ne.
Barbara Fredrickson pojasnjuje, da pozitivna čustva človeku zelo odprejo pogled na svet, ta je zanj polje skoraj brezštev možnosti, hkrati pa ga usmerijo k pridobivanju znanja in veščin, ki jih lahko s pridom uporabi na vseh področjih življenja takoj ali tudi v zelo oddaljeni prihodnosti.
Prav nasprotno pa velja za negativna čustva, posebno strah. Tedaj možgani po vnaprejšnjem programu pozornost zelo zožijo – kako je tudi ne bi, saj strah vendar pomeni, da gre za življenje. Torej takoj ukrepaj, reši se, pozabi na pridobivanje znanja in izkušenj, teh tako ali tako ne boš potreboval, če iz nevarne okoliščine ne odneseš cele kože. Ključni problem sodobnega človeka je, da se v njem vzbudi strah tudi v okoliščinah, ko se ni znašel pred tigrom. To ga ohromi, saj rešuje svoje življenje, namesto da ne bi občutil strahu in bi se posvetil pridobivanju znanja in veščin. Kako se je mogoče naravnati na pozitivna čustva in pozitivno mišljenje oziroma se ne prepustiti strahu, ko ta ni utemeljen, pa več na sosednji strani priloge.