Ko nas kdo, ki nam je blizu in mu zaupamo, prizadene z besedami ali dejanji, imamo na voljo dve izbiri. Lahko se oprimemo jeze in gojimo zamero v nedogled, lahko pa odpustimo in gremo naprej. Zamere se naselijo v naše telo in misli kot nepovabljen gost, ki nima namena oditi. Ovijejo se nam okoli srca, nam jemljejo življenjsko energijo in mečejo polena pod noge. Začne se z vznemirjenjem, jezo, stopnjuje z nezadovoljstvom, čemernostjo in celo mržnjo – zamera pomeni, da se začnemo vrteti okoli tega, kako so drugi krivi za to, da nam je slabo, namesto da bi tuhtali, kako bi nam lahko bilo boljše. Pomeni, da se doživljamo kot nemočne, zagrenjene žrtve oziroma ujetnike razmer. Namesto da bi sčasoma stopili na pot odpuščanja, bi pustili nekaj za seboj in šli naprej, tičimo na mestu oziroma tonemo vse globlje, zaradi česar smo mi tisti, ki na koncu potegnemo ta kratko.
Če nam kdo stori kaj, kar nas utemeljeno rani, denimo, nas po krivem obsodi, je normalno, da smo jezni, razočarani in zmedeni. Morda vam mati očita, da svojih otrok ne vzgajate prav, sodelavec ne le da vam ne pomaga, ampak vas ovira, nemara se vam je zlagal življenjski sopotnik. A če teh bolečih izkušenj ne znamo preseči, iz njih izvleči učne lekcije in jih pustiti tam, kamor spadajo, v preteklosti, za seboj, v nas poženejo vedno globlje korenine. Starim zameram, prežetim z užaljenostjo in sovražno nastrojenostjo, se pridružijo nove, njim pa tudi želja po maščevanju.
Če težko odpustite in vztrajate pri kuhanju mule v nedogled, se ta občutja prej ali slej prenesejo na vsa področja vašega življenja, vsak nov odnos ali izkušnjo. Občutek, da se vam je zgodila krivica, vas tako prevzame, da ne zmorete narediti koraka naprej. Živite v preteklosti, namesto da bi uživali v sedanjosti, to pa je bližnjica do splošnega nezadovoljstva, obupa, izgubljenosti in osamljenosti. Čeprav vam morda ni videti tako – saj ste vendar žrtev, vam je bilo storjeno hudo! –, ste vi tisti, ki ste stopili na pot neodpuščanja in se ukoreninili v zameri, torej ste, tako novodobni dušeslovci, samo vi tisti, ki lahko to spremenite, stopite na drugo pot.
Na napad z napadom
Ko nas kdo prizadene, je predvsem naš ego tisti, ki trpi, zato naredi vse, da (bi) se (o)brani(l). V nas zbudi nagon po preživetju, krivico dojame kot napad, ki ga lahko odbije le tako, da udari nazaj. Denimo, če vas je kdo užalil z besedami, se v vaših možganih hitro začnejo zbirati besede, s katerimi bi mu vrnili milo za drago. Bolj kot razmišljate o tem, da vam je kdo storil krivico, bolj se pogrezate v občutke zamer in zagrenjenosti.
Lahko se, seve, trudite zatreti ali potlačiti te občutke, a s tem težave ne odpravite, prav nasprotno, čedalje huje vam je, iz izvirne tegobe v velikosti muhe dobite ono, ki ima razsežnosti slona. In tako velika bo prej ali slej prišla na plan oziroma vas bo vsevprek v življenju začela ovirati, saj vam bo jemala čas, voljo in moči. Če naj ohranite vajeti v svojih rokah, se morate s problemom spoprijeti.
Ko nas ujezi in razočara kdo, ki nam je ljub, težko sprejmemo, da se pot preseganja nelagodja začne z nami, lažje je namreč s prstom kazati na drugega in pričakovati kesanje ter naposled pobot, kot da bi mi naredili prvi korak, se potrudili razumeti, kaj se dogaja, in odpustiti. Izziv je res velik, saj je prvinski odziv, povsem nevede, vezan na preživetje, češ napadeni smo, braniti se moramo in boj dobiti. A če ravnamo po tem vzorcu, na koncu ne moremo biti zmagovalci, ampak poraženci. Prav nasprotno, moramo preseči ego – dopustiti si ogledati neko razmero, pripetljaj, besede itn. tudi z drugega zornega kota. Poskušali naj bi razumeti, kaj je drugega gnalo k temu, da se je vedel, kot se je. To je prvi korak k odpuščanju, ki bo razpustil precejšni delež čustvenega bremena v vas in v drugem.
Okrepiti sebe
Preden smo kos razumeti druge, moramo bolje razumeti sebe, spoznati, kaj poteka v nas. Se ne odzvati takoj, na prvo žogo, ampak najprej sprejeti svoja čustva in občutke, nato pa proučiti, kaj nam je o vsem skupaj misliti si, kaj narediti. Prežeti od čustev ne moremo jasno videti, kaj se je v resnici zgodilo, in to na obeh straneh, ne le na naši. Dokler so misli prežete z bolečino in zamerami, ne moremo narediti koraka naprej. Najprej moramo najti mir v sebi, povrniti si samozavest in zavest o tem, da je od nas odvisno, kako naprej, šele potem se lotimo odpuščanja in na novo zastavimo odnos s človekom, ki nas je ranil.
Novodobni dušeslovci svetujejo, kako naj bi sami sebi ponudili pomoč za čustveno razbremenitev, ko je kdo prizadet. Izrazite čustva, a to storite primerno, ne le z namenom, da bi drugega vsaj tako bolelo kot vas. Še bolje, jezo stresite, ko ste sami. Brez zadržkov – da, to storite, da vas nihče ne vidi in se z zganjanjem hrupa ne zamerite sosedom – divjajte, skačite kot neumni, boksajte blazino, jokajte, preklinjajte, zlijte čustva na papir, kar koli vam je v pomoč. Ta korak dobro dene zlasti telesu, da pokuri adrenalin in druge stresne hormone. Večini ustreza telesna vadba, lahko greste na sprehod, tečete, plavate, poganjate (sobno) kolo kot za stavo.
Ko razbremenite negativna čustva, je čas, da si povrnete notranji mir. To storite, kakor vam je ljubo, lahko z meditacijo. Poiščite miren prostor, se udobno usedite, zaprite oči in se osredotočite na dihanje. Pet minut zdržema bodite pozorni zgolj na vsak vdih in izdih. Nato v glavi preletite vse, za kar ste prav zdaj v svojem življenju hvaležni. Opomnite se, da ste vi tisti, ki nadzoruje svoje misli in dejanja. Niste nemočna žrtev, kakor vam prišepetava ego, ki se hoče braniti. Biti stvarnik svojih misli in dejanj pomeni tudi prevzeti odgovornost zase, za svoje počutje in razpoloženje. Adrenalin je izpuhtel, v vas je mir, povrnili ste si samozavest, da se z zavedanjem spoprimete z izvirno težavo.
Pogled v drugega in odpuščanje
Mirni v sebi se v naslednjem koraku pomirite z drugim. Vprašajte se, kaj ga je gnalo k temu, da se je vedel, kot se je. Pogosto boste ugotovili, da njihov namen ni bil napasti vas, zatolči, ampak so nezavedno ravnali po svojem nagonu za preživetje, z lažjo, denimo, so se hoteli obvarovati. S postavljanjem v tujo kožo lahko marsikaj spoznate tudi o sebi. Tudi vi kdaj, namesto da bi odpravili nekaj, kar vas žuli, stresete svojo frustracijo z izbruhom besa na prvega, ki vam pride naproti, potem pa vam je žal? Poskušajte čim bolje razumeti, zakaj (je) kdo kaj stori(l), mogoči razlogi so lahko kdaj čisto drugačni od tistih, ki so vam bili videti, ko ste neki kratki stik ali razmero motrili skozi jezna očala. Odkriti razlog ne pomeni opravičiti nekega človeka, niti se strinjati, da je takšno ravnanje nasploh sprejemljivo, le razumeti ga.
Razumevanju sledi odpuščanje, ki pomeni pustiti nekaj (lahko tudi nekoga) za seboj. Sproščeni, zavedajoč se, da je v vaših rokah, kaj boste naredili, se odločite, kako boste sobivali oziroma sodelovali z nekom, do katerega ste do danes gojili zamero. Mu vljudno in prijazno, ne pa tudi ponižno, na novo postavili meje, ki so za vas sprejemljive. Morda sploh ne stopite do njega, le odločite se narediti korak proč. Vseeno, kaj, ključno je, da ste s to odločitvijo mirni in da ne vztrajate v vlogi žrtve.
Življenje ni vedno pravično, slabe stvari se dogajajo dobrim ljudem, in vendar ne smete pozabiti, da ste vi tisti, ki ste naposled najbolj prizadeti, če ne odpustite preteklosti, saj vam zaradi gojenja zamer in kuhanja mule primanjkuje moči in volje za sedanjost. Ne pričakujmo, da bo drugi storil prvi korak, češ to bi bilo prav, v skrbi zase ga prehitimo. Konec koncev čustva, misli in dejanja drugih niso v naših rokah, so pa naša čustva, misli in dejanja.
Z odpuščanjem se okrepimo. Iz neke slabe izkušnje izluščimo življenjsko spoznanje, ki nam pride prav v zdajšnjih oziroma prihodnjih izzivih. Namesto da bi tratili moč, čas in voljo s kovanjem maščevanja ali bentenjem, ker se je zgodilo, kar se je, sprejmemo, da je nekaj bilo. Pika. V preteklosti. Zdaj pa lahko gremo naprej, bolj modri, kot smo bili.
Vajo sklenite z zavedanjem, da ste z odpuščanjem naredili največ zase, ne pa za druge(ga), kot vam prišepetava ego, ranjen in željan dobiti zadoščenje, odpustitev je vaša zmaga, ne poraz.
