Da je mogoče dolgoživost in celo nesmrtnost doseči s čarnimi snovmi, priča Ban Guova Zgodovina stare dinastije Han, ki je bila spisana v prvem stoletju. Po njej se je cesar Xuan, ki naj bi vladal med letoma 73 in 48 pred našim štetjem, odločil z namenom doseči vsaj dolgoživost, če ne kar nesmrtnost, opraviti podobne obrede, kakor jih je pred njim cesar Wu. S tem namenom je dal k sebi poklicati učenjaka Liu Xianga in mu naročil, naj poišče knjige, ki jih je Liu An, vladar dežele Huainan, »skrival pod blazino«. V teh knjigah naj bi bila namreč zapisana »skrivnost nesmrtnikov, umetnost priklicovanja duhov, veščina pridobivanja zlata in Zou Yanova skrivnost za podaljšanje življenja«. Čeprav naj bi po besedah pisca Zgodovine stare dinastije Han te knjige le redko komu prišle v roke, z njihovo vsebino pa so bili seznanjeni le redki posvečeni, se je vendarle vedelo, da obstajajo. Hranil naj bi jih Liu Xiangov oče.
Skrivnost pretvarjanja
Liu An (med letoma 179 in 122 pred našim štetjem), vladar Huinana, vnuk prvega in stric petega cesarja iz dinastije Han, se ni ukvarjal toliko z vladanjem kot s filozofijo in zbiranjem skrivnega alkimističnega vedenja in veščin. V svoji palači je gostil osem alkimistov, z njimi naj bi napisal tudi več knjig. Alkimiste naj bi v svoj dom sprejel potem, ko so se mu priporočili z besedami: »Blato znamo prekuhati v zlato, iz svinca izločiti srebro, iz osmih vrst kamnov narediti bisere. Med nami je tak, ki jezdi zmaja, vpreže oblake in pluje po širnem vedrem nebu.«
Do danes se je ohranila le ena knjiga, ki jo je Liu An sestavil s svojimi alkimisti, in sicer Huainanzi. V njej zaman iščemo recepte za pripravo življenjskega eliksirja, so pa v njej nanizani razlogi, zakaj je takšen eliksir sploh mogoč oziroma, kako je mogoče, da ga alkimist sploh zvari. Še najbolj alkimistično je poglavje, v katerem je pojasnjeno pretvarjanje rumenice (cinabarita ali živosrebrnega sulfida).
Kitajski učenjaki so kakor mnoge učene glave drugod po svetu menili, da tvarini v zemlji rastejo, zorijo in se pretvarjajo druga v drugo. Verjeli so, da kapljice živega srebra v rumenici nastajajo s pretvarjanjem te v živo srebro in da se bo sčasoma vsa rumenica v naravi spremenila v živo srebro. Odkritje, da je mogoče iz nje pridobiti živo srebro ali, obrnjeno, iz živega srebra in žvepla rumenico, so imeli za potrditev za rast, zorenje in pretvarjanje tvarin v naravi.
Po Huainanziju pretvarjanje v naravi poteka z »izparevanjem«. Pri tem procesu nista ključni le dve počeli, jin in jang, ampak tudi pet prvin: zemlja, les, ogenj, kovina in voda, pet strani sveta: središče, vzhod, jug, zahod in sever, ter pet barv: rumena, modra, rdeča, bela in črna.
Vsaka kovina (tudi zlato, svinec, baker, srebro in železo) nastaja tako, da se živo srebro pretvori v kovino določene barve. Za nastanek zlata iz živega srebra je ključna prvina zemlja, svinca les, bakra ogenj, srebra kovina in železa voda. Živo srebro je izhodiščno za nastanek vseh kovin, je torej bit kovine, ki pa pod vplivom ene izmed prvin spremeni barvo, postane zlato, svinec itn. Na to, katera kovina bo kdaj nastala, je odvisno tudi od razmerij med počeloma (jinom in jangom) v tvarini in razmerij med stranmi neba in barvami.
V delo Huainanzi je strnjena filozofija alkimista Zou Yana, po katerem v nedrjih zemlje zlato »izpareva«, tako pa nastaja »voda rumenih izvirov«, ki je poglavitna za vodo življenja ali eliksir nesmrtnosti. Ker iz zlata že v naravi sami po sebi nastaja tak eliksir, po učenjakovem mnenju ni nobenih ovir za to, da ne bi mogel alkimist v svojem laboratoriju poustvariti enakih pogojev, to pomeni, da lahko tudi on ustvari eliksir. Naravni procesi pretvarjanja trajajo od 500 do 1000 let, alkimist pa jih lahko pospeši, če le odkrije in poustvari prave pogoje – razmerje med počeloma, prvinami, stranmi neba in barvami.
Nesmrtni piščanci
Ali je Liu An res koval zaroto zoper cesarja ali pa je bil zanjo le obtožen, ne vemo, iz zgodovinskih virov ni mogoče izluščiti niti, ali so ga ubili ali je dvignil roko nase. V pripovedih o osmih nesmrtnikih, s katerimi je sodeloval, je zabeleženo, da so ga alkimisti pravočasno opozorili na nevarnost in se je z njimi vred zatekel na varno na goro. Tam naj bi leta 122 pred našim štetjem opravili darovanje, zvarili eliksir, ga zaužili in postali nesmrtni. Večnega življenja naj bi bili deležni tudi piščanci, ki so pozobali ostanke eliksirja iz trinožnega lonca, v katerem je bil ta pripravljen, in pes, ki ga je polizal.
Delo Huainanzi lahko uvrstimo med prve prave alkimistične priročnike na Kitajskem, Liu Ana z njegovimi učenjaki pa jemljemo kot prve daljnovzhodne naravoslovce. V Liu Anovi knjigi je živo srebro v delih starodavne Kitajske prvič imenovano hong, sicer so ga imenovali tekoče srebro ali shui jin. Rumenica se imenuje dan sha, eliksir pa dan, kar kaže na to, da je drugi neposredno povezan s prvo. Kitajski alkimisti so rumenico in živo srebro vzeli kot izhodiščni tvarini za pripravo zlata in življenjskega eliksirja. Menili so, da je živo srebro nepopolna tvarina, ki pa jo je mogoče s pretvarjanjem spremeniti v zlato oziroma eliksir, ki omogoča dolgoživost in nesmrtnost.
V Zgodovini stare dinastije Han je pisec razgrnil ne le Liu Anovo usodo, ampak tudi Liu Xiangovo, čigar oče je posedoval Liu Anove alkimistične knjige. Ko je dobil v roke alkimistične priročnike, se je Liu Xiang lotil številnih poskusov. Na cesarjevem dvoru jih je delal več let, zanje pa zapravil veliko cesarjevega bogastva.
Leta 57 pred našim štetjem naj bi Liu Xiangov oče cesarja s težkim srcem obvestil, da je njegovemu sinu spodletelo, kmalu zatem pa umrl. Cesar, razočaran, ker se prek učenjaka ne bo dokopal do nesmrtnosti, se je spomnil, kako ga lahko kaznuje za neuspeh. Sklicujoč se na zakon o prepovedi alkimije, ki je bil izdan že leta 144 pred našim štetjem, je Liu Xianga obsodil na smrt, a ta je trpki usodi ubežal zaradi starejšega brata. Ta je namreč cesarju ponudil, da v zameno za bratovo življenje cesarstvu podari polovico svojega imetja. Cesar je v kupčijo privolil, to pa pomeni, da je bil Liu Xiang prost, z njim vred pa vsi njegovi pomočniki, s katerimi je več let opravljal poskuse. To je bil tudi konec prvega kemijskega raziskovalnega laboratorija v zgodovini, v katerem so proučevali na državne stroške.
Odkril sojino mleko
Po legendi je Liu An odkril skrivnost priprave sojinega mleka. Zvaril ga je za svojo mater, ki je bila tedaj že stara in precej bolehna, tako zelo, da ni mogla prežvečiti kuhanih sojinih zrn, si jih je pa silno želela jesti. Sin se je domislil, kako naj ji izpolni željo, da okusi sojina zrna – ponudil ji je sojino mleko. Nekateri zgodovinarji menijo, da je v legendi zrno resnice, le s to razliko, da sojinega mleka ni izumil Liu An, ampak se je te veščine naučil od menihov, ki jih je gostil v svojem domu in so bili vegetarijanci. Bil pa naj bi res zaslužen za to, da je kot vladar dežele Huinan spodbujal množično pripravo in uživanje sojinega mleka med podaniki.