V najzgodnejših delih kitajske književnosti iz obdobja dinastije Zhou (med letoma 1046 in 256 pred našim štetjem) se omenja nesmrtnost kot nagrada Neba ljudem, ki živijo krepostno. Ta se ne nanaša na življenje po smrti, torej kdor živi po svojih vrlinah, bo v onstranstvu deležen večnosti, ampak na tuzemsko nesmrtnost. Krepostnemu človeku se čudežno podaljša življenjska doba, njegovo telo postane odporno proti staranju ali vsaj manj dojemljivo zanj.
Na Daljnem vzhodu so nesmrtnost te vrste poskušali doseči tako, da so uživali lek zoper staranje, življenjski eliksir, imenovan dan (tan). Ker se je zamisel o sredstvu za doseganje dolgoživosti pojavila že prej na Indijski podcelini, v Rigvedi se v ta namen omenja soma, znanstveniki domnevajo, da so Kitajci vero v življenjski eliksir prevzeli od arijsko-indijskih sosedov, čeprav dokazov, zgodovinskih virov, ki bi to potrjevali, za to domnevo ni.
Nesmrtni cesarji
Sima Qian (med letoma 145 in 87 pred našim štetjem) je v Zgodovinskih spisih navedel, da je vladar države Yan v četrtem stoletju pred našim štetjem na svojem dvoru zaposlil več učenjakov alkimistov. Tem je menda uspelo odkriti magične postopke, s katerim so pet ljudi, Sima jih je navedel poimensko, spremenili v nesmrtnike, xian (hsien). Njihova telesa so se preprosto razblinila, njihov duh pa se je vzpel med bogove in duhove. V Zgodovinskih spisih je predstavljeno tudi delo šamanov, ki so iz zeli, gob, mineralov in drugih naravnih tvarin varili eliksirje, s katerimi so upočasnili staranje in ljudem, ki so jih uživali, omogočili, da so bili čili in mladostni tudi v visoki starosti. Priprava sredstev za dolgoživost je slonela na ravnovesju med počeloma jin in jang. Takšne čudodelnike je Sima Qian imenoval fang shi ali »tisti, ki pozna magične recepte«.
Da se kitajski alkimisti podobno kot alkimisti na evropskih tleh niso posvečali le odkrivanju napoja za dolgoživost, ampak so poskušali tudi pridobiti zlato, lahko sklepamo iz prepovedi, ki jo je v drugem stoletju pred našim štetjem izdal cesar Jing Di, četrti iz dinastije Han, in sicer, da je prepovedano ponarejati zlato. Po njegovem zakonu bo javno usmrčen vsakdo, ki kuje zlatnike, pridobiva zlato ali ga ponareja. Verjetno cesar ne bi imel potrebe izdati takšnega zakona, če tamkajšnji alkimisti več stoletij pred evropskimi učenjaki že ne bi bili vešči kemijskih postopkov za pridobivanje zlata in hkrati ponarejanje te plemenite kovine. Še več, cesar je na dvoru zaposloval tudi učenjake, ki so že poznali postopke, po katerih je bilo mogoče pravo zlato ločiti od lažnega, torej odkriti ponarejevalce.
Omenjeni zakon ni bil dolgega veka. Že cesar Wu Di, ki je vladal Kitajski od leta 140 do 50. pred našim štetjem, eden izmed najslovitejših vladarjev dinastije Han, jim je dovolil opravljati poskuse, tudi z zlatom, seve, a pod pogojem, da to počnejo na dvoru, njemu v korist oziroma pod njegovim nadzorom.
Omenjeni Sima Quian, ki je bil dvorni zgodovinar cesarja Wu Dija, je natančno opisal cesarjevo zanimanje za alkimijo okoli leta 133 pred našim štetjem. Tega leta naj bi Li Shaoojun, čarovnik in alkimist – »ta je bil videti, kakor da ima 70 let«, čeprav jih je v resnici imel več sto« – cesarju svetoval, naj opravi »žrtev peči«. Ko bo namreč to naredil, bo zmogel poljubno spreminjati naravne tvarine, med drugim tudi rumenico (cinabarit ali živosrebrni sulfid) v zlato. Če bo jedel in pil iz posod, ki so narejene iz zlata, pa si bo podaljšal življenje, saj bo njegovo telo poslej manj dojemljivo za staranje. V svojem dolgem življenju bo lahko celo obiskal nesmrtnike za otoku Penglai, ki leži sredi morja, med obiskom pa Nebu darovati feng, Zemlji pa shan. Če bosta Nebo in Zemlja sprejela njegov dar, ne bo nikoli umrl.
Siam Qian je v Zgodovinskih spisih razgrnil tudi zgodbo cesarja Huang Dija. Ta naj bi priplul do otoka Peglai, koder je srečal An Qia, alkimista in nesmrtnika, z njim pa jedel žižule, velike kot melone. An Qi, čeprav je bil nesmrtnik, si je lahko nadel telo, ko je hotel navezati stik z ljudmi, lahko pa se je tudi kakor neviden duh pomešal mednje. Cesar Huang Di je bil menda vešč magičnih postopkov, tudi tistih, s katerimi je rumenico spreminjal v zlato. Dvornim alkimistom je nato naložil, naj skrbno proučijo spise, ki jih je pustil nenadoma umrli Li Shaoojun – cesar je zanj domneval, da je v resnici postal nesmrten in šel na otok Penglai. Prav tako jim je naložil, naj najdejo An Qia, vendar jim to ni uspelo. S to pripovedjo se konča njegov opis kitajske alkimije.
Slavni nesmrtniki
Poglavitni namen kitajske alkimije podobno kot indijske je bil doseči dolgo življenje ali kar nesmrtnost. Pridobivanje zlata ali spreminjanje neplemenitih kovin v kovine, ki je bil glavni cilj evropskih alkimistov, je bila tako rekoč postranska dejavnost. Pridobljeno pravo zlato, ne ponaredek, seveda, torej lažno zlato, naj bi bilo namreč v čarnih postopkih za dolgoživost in nesmrtnost učinkovitejše od naravnega surovega zlata. Takšno zlato je bilo že samo po sebi eliksir, vsekakor pa učinkovitejši od napojev, ki so jih za dolgo življenje pripravljali iz zeli, gob in drugih naravnih snovi. Kitajski alkimisti so imeli rumenico za temeljni, izhodiščni mineral, ki ga je alkimist potreboval, ko je hotel ustvariti življenjski eliksir. Prvi kitajski alkimisti so bili iz vrst vračev, šamanov in zdravilcev, ki pa so svoje delo utemeljili tudi na filozofiji, predvsem daoizmu (taoizmu), postali so učenjaki, ki so jih vladarji dežel in cesarji gostili na svojih dvorih, hoteč sami postati nesmrtni.
Alkimisti so sicer zapisovali čarne recepture, vendar so jih skrbno skrivali pred neposvečenimi, veščine in znanja so se večinoma iz roda v rod prenašali ustno. O njih se je pisalo s podobnim spoštovanjem kot o nesmrtnikih, xian. V knjigi Lie xian zhuan, Življenja slavnih nesmrtnikov, so opisi kar 71 nesmrtnikov, ki so večnost večinoma dosegli z uživanjem zlatega eliksirja, jin dana. Med njimi je bil najslovitejši že omenjeni An Qi pa tudi njegov učitelj He Shang Zhang Rena, imenovan starec s palico na rečnem obrežju, ki naj bi bil prvi čarovnik alkimist, živel pa naj bi v tretjem stoletju pred našim štetjem.
