Po izsledkih raziskave, ki sta jo opravila Maryam Kouchaki z Univerze Harvard in Isaac Smith z Univerze v Utahu, je verjetnost, da bodo ljudje ravnali nepošteno, manjša zjutraj kakor pozno popoldne oziroma zvečer. V študijo sta vključila 274 odraslih in jih prosila, naj rešujejo različne miselne naloge. Prvi teden so bili povabljeni en dan reševati naloge ob osmi uri zjutraj, čez teden dni pa znova, vendar ob šestih popoldne.
Odkrila sta, da so sodelujoči popoldne veliko pogosteje goljufali, kakor če so naloge reševali zjutraj. Za nameček sta ugotovila še, da so udeleženci, ki so v vzporedni raziskavi izkazali visok moralni čut in so nagnjeni k temu, da v življenju na splošno le redko popustijo skušnjavi in goljufajo, če pa že, poskušajo to nekako razumno utemeljiti, češ da jim v določenih okoliščinah preprosto ni bilo mogoče ravnati drugače, bolj dojemljivi za pojav, ki sta ga poimenovala »jutranji moralni učinek«. Z drugimi besedami: tisti, ki so zjutraj v povprečju (naj)manj goljufali, so bili popoldne med onimi, ki so (naj)več, torej je bila razlika v poštenosti glede na uro dneva pri njih največja.
Iz drugih raziskav vemo, da je moč volje primerljiva z močjo mišice. Pogosteje ko jo uporabljamo, bolj jo lahko okrepimo, a hkrati ji moramo po vsakem naporu privoščiti počitek, med katerim se lahko obnovi, sicer tudi začne pešati. Zaradi tega je večja verjetnost, da bo moč volje klenejša dopoldne kakor popoldne in proti večeru, ko smo zaradi obveznosti telesno in duševno že izžeti.
Da to drži, dobro vedo vsi, ki želijo opustiti katero slabo navado ali osvojiti dobro. Dopoldne, na primer, se nekako še vzdržijo in ne prižgejo cigarete ali pojedo štirih tablic čokolade namesto enega samega koščka, proti večeru pa jim volja usahne, skušnjavi se ne morejo več upreti in pozabijo na dobro namero o opustitvi tobaka in hujšanju. Še to: čeprav dobro vemo, kaj bi bilo (za nas) prav, kažejo študije, je manj verjetno, da to tudi storimo, ko smo v časovni ali kateri drugi stiski, smo neprespani ali telesno in duševno izčrpani.
Kouchakijeva in Smith sta domnevala, da podobno kot za moč volje velja tudi za človekovo moralo, saj bi lahko bilo tudi to, ali bo kdo ravnal v skladu s svojim pojmovanjem dobrega in slabega, odvisno od tega, koliko se zmore nadzorovati, brzdati oziroma upreti skušnjavi. Zanimalo ju je, ali bodo ljudje, ki sicer vedo, kaj pomeni ravnati pošteno oziroma moralno, zjutraj, ko so duševno in telesno bolj pri močeh, res bolj pošteni, in obrnjeno, popoldne, ko so bolj utrujeni, bolj nagnjeni h goljufanju.
Preverjanje moralnosti
Naloge, ki sta jih raziskovalca dala udeležencem, miselno niso bile zahtevne, torej je malo verjetno, da bi jih te že same po sebi utrujale. Za vsak odgovor so bili denarno nagrajeni. Predstavili bomo le dve nalogi. V prvem tednu so bile drugačne kakor v drugem, vsako pa sta strokovnjaka tako zasnovala, da sta na preizkušnjo postavila tudi moralo udeležencev.
Pri neki nalogi, ki je bila sestavljena iz več podnalog, je bil vsak odgovor vreden pet centov, pri čemer jim je bilo rečeno, da nihče ne bo preverjal pravilnosti odgovorov. Torej, več podnalog ko je kdo rešil, več denarja je zaslužil, tudi če je za posamezno porabil manj časa, ker se je niti ni trudil rešiti pravilno, ampak je le čim hitreje podal odgovor.
Udeležencem so se na računalniškem zaslonu drug za drugim izrisali prepolovljeni kvadrati, v levi in desni polovici pa je bilo različno število pik. Odgovoriti so morali, ali jih je več v levi ali desni polovici. Kdor je torej res štel pike, je za nalogo porabil več časa kot oni, ki je slepo ugibal, da bi rešil čim več izmed sto kvadratov, ki se jim jih je lahko prikazalo pri tej nalogi. Vrata za goljufanje, seve, so bila na stežaj odprta.
V povprečju so dopoldne rešili manj kvadratkov, a je bilo več odgovorov pravilnih, in nasprotno, popoldne so rešili veliko več kvadratkov, vendar je bila pravilnost manjša in v skladu s tem, koliko pravilnih odgovorov lahko statistično pričakujemo pri slepem ugibanju med dvema možnostma.
Pri drugi nalogi so jim dali takšna navodila: drugemu naj po računalniku pošljejo ali resnično ali lažno sporočilo. Če so se odločili poslati prvo, so bili nagrajeni s 25 centi, če pa so se odločili očitno zlagati, so bili bogatejši za 50 centov. Račun je preprost: laž je bila dvakrat bolje nagrajena. Zanimivo je, da so bili udeleženci tudi tokrat popoldne manj pošteni: odposlali so več donosnejših, a lažnih sporočil kot zjutraj.
Neodvisno od reševanja teh in podobnih nalog so rešili tudi test, s katerim sta znanstvenika pri vsakomur preverila moralni čut. Nato sta primerjala rezultate: so bili ljudje z visokim moralnim čutom enaki poštenjaki pri reševanju nalog zjutraj in popoldne?
Da bodo ljudje s šibkejšim moralnim čutom več goljufali od onih z visokim, sta znanstvenika pričakovala in z raziskavo tudi potrdila. Ju je pa presenetilo, da so nepoštenjaki zjutraj v povprečju goljufali skoraj toliko kot popoldne, popoldne je bila njihova nepoštenost le malenkostno večja. Velika razlika pa je bila v ravnanju onih, pri katerih sta odkrila močnejšo zavezanost morali. Ti zjutraj skoraj niso ubirali nepoštenih bližnjic, popoldne pa so jih celo več kakor oni, ki niti zjutraj niso bili kdo ve kako pošteni.
Vesti ne slišimo vedno enako dobro
Vsaka dejavnost, tudi jutranja odločitev, katera oblačila si bomo nadeli, zahteva duševni trud. Čez dan opravimo še marsikaj in vsako dejanje nam na čustveni, miselni in telesni ravni vzame še nekaj moči. Ako smo za nameček v časovni stiski oziroma smo pred izbiro, ki nam jo je težko sprejeti, je večja verjetnost, da bo samonadzor zaradi izčrpanosti popoldne bolj pičel kot zvečer.
Zaradi tega se dopoldne lažje ugriznemo v jezik in komu, ki je po našem mnenju očitno ustrelil kozla, ne zabrusimo jezno, kakšen norec je, zvečer pa se ne znamo zadržati in žolčno izbruhnemo ob veliko manjši bedariji, ki jo izreče kdo izmed bližnjih. Iz enakih razlogov smo zjutraj in dopoldne bolj pripravljeni prisluhniti sogovorniku, s katerim se načeloma ne strinjamo, in z njim najti rešitev, ki je sprejemljiva za oba, kakor popoldne in zvečer, ko imamo že vsega vrh glave in želimo le uveljaviti svoj prav, drugi pa naj se ukloni naši volji.
V dan se res požemo z najboljšimi nameni in vztrajamo pri njih, kolikor zmoremo, a bolj ko se preveša proti večeru, manj smo kos izzivu, zaradi česar so lahko dobri nameni do tedaj, ko zlezemo v posteljo, že zaprašena zgodovina.
Kouchakijeva in Smith svetujeta, da posamezniki in organizacije zlasti pri načrtovanju ure sprejetja pomembnih odločitev upoštevajo »jutranji moralni učinek«, ki sta ga potrdila z raziskavami. »Vsa dela in naloge, pri katerih je človekova morala na preizkušnji oziroma pri katerih je večja možnost, da kdo ubira nepoštene bližnjice, se vda skušnjavi, laže in goljufa, naj bi si naložili v prvi polovici delovnega dne, ne pa v drugi.«
Povedano drugače, ko imate kaj pomembnega opraviti z ljudmi, naredite to pred poldnevom, ne po njem, kajti tako je manjša verjetnost, da vas bo drugi ogoljufal ali vam rožice sadil, hkrati pa bo večja verjetnost, da boste tudi vi bolje slišali svojo vest, zaradi česar se ne boste zatekli k prevaram, lažem in drugim dejanjem, ki bi jih pozneje obžalovali in drago plačali.
