Vzhodnjaški alkimisti so poskušali odkriti pripravek za dolgoživost, večno mladost, kar nesmrtnost. Zamisel, da je to mogoče, se je bržkone v glavah starodavnih vračev, magov in zdravilcev utrnila, ko so s pripravkom ali obredom hudemu bolniku zmogli povrniti zdravje oziroma so vsaj verjeli, da so ga.
Soma, ki krepi telo
Najstarejši zapis o nesmrtnosti se je ohranil v Vedah, starodavnih indijskih svetih knjigah. V Rg-vedi (VIII, 3) je opisana soma, ki krepi telo, zbistri misli in podaljšuje življenje: »Popili smo somo in poslej smo nesmrtni. Prispeli smo k blisku, bogove smo našli. Nič več nam ne more do živega.« Kaj natančno je soma, znanstveniki še ugibajo.
Najverjetneje naj bi bil to rastlinski izvleček, kajti stari spisi opisujejo sok, ki so ga ljudje bogovom dajali v dar ali ga kar po božje častili. Lahko bi bil sok grmičaste rastline iz rodu Ephedra. Vrste tega rodu, ki so domorodne v srednji Aziji, Indiji in na Kitajskem, so namreč bogat vir alkaloida efedrina, ki zvišuje krvni pritisk, torej ima podoben vpliv na človeka kakor stresni hormon adrenalin – z njim je tudi kemijsko soroden –, le da deluje bolj blago. Redno uživanje efedrina vzbuja trajno vznemirjenost, poživlja telo in duha, izzove torej podobno stanje kot tedaj, ko smo pod vplivom adrenalina, ki ga telo ustvarja samo, bolj čuječi smo in kos večjim telesnim naporom. Vejice rastlin, bogatih z efedrinom, naj bi zmečkali v možnarju, sok, ki se je pocedil, pa zajeli in precedili, dodajali vodi ali kislemu mleku ter ga popili, presnega ali prekuhanega.
Halucinogene droge
Prvine some starodavnih Indijcev bi lahko imele tudi halucinogene droge. Znano je namreč, da so magi in svečeniki poskušali doseči vznesenost in zanos, potrebna, da bi se med obredom zedinili z božanstvom, tudi tako, da so uživali pripravke gobe Amanita muscaria. Kdor pa se zbliža z bogom, tako Vede, se tudi nesmrtnosti.
Želja starodavnih Indijcev doseči dolgoživost z izvlečki rastlin je z zgodovinskega stališča del zgodnje medicine in botanike. In vendar so se prav z njo začeli tudi prvi koraki v vzhodnjaški alkimiji, tudi na Kitajskem, kamor je alkimija prodrla z Indijske podceline v petem stoletju pred našim štetjem. Po zgodovinskih virih je alkimija na Kitajskem neizpodbitno cvetela v obdobju dinastije Han, od drugega stoletja pred našim štetjem do tretjega stoletja našega štetja. V tem obdobju ni bila več omejena na uporabo rastlinskih izvlečkov, ampak so alkimisti začeli proučevati še rudnine in kovine.
Telo in duša, moški in ženska
Na Kitajskem sta se razvili dve alkimistični tradiciji: farmacevtsko-botanična in kemijsko-metalurška. V obdobju dinastije Han sta se združili v eno samo alkimijo dolgoživosti. Več rodov alkimistov je preizkušalo vpliv različnih snovi na telo in duha, in sicer z namenom, da bi človek, ki jih zaužije, dosegel večno mladost(nost) in nesmrtnost.
Indijski vrači oziroma zdravilci, ki so morda v primerjavi s kitajskimi poznali učinkovitost več zdravilnih zelišč, so se pri razvijanju pripravka nesmrtnosti opirali na nauk o animizmu in dualizmu. Po njem ima vsaka rastlina dušo, ki, ko človek zaužije njen izvleček, preide vanj. Pakistanski biokemik in zgodovinar S. Mahdihasan pojasnjuje, kako so si starodavni alkimisti razložili delovanje some. Vse, kar obstaja, je sestavljeno iz snovnega in nesnovnega nosilca, duše. Človek, žival, rastlina in rudnina imajo »telo« in dušo. Dualizem kaže na to, da je vse v naravi v paru moški-ženska, pa ne le v svetu ljudi in živali, ampak tudi rastlin in rudnin. Narava ustvarja tako, da združi moško in žensko, to, kar nastane, pa ima prvine moškega in ženske.
Moško načelo naj bi telesu dajalo življenje, žensko pa obliko. Če nečemu, naj je to človek, žival, rastlina ali rudnina, dodamo moško ali žensko načelo, potem lahko to izpopolnimo, naredimo krepkejše, a le pod pogojem, da sta v dodanem moško in žensko načelo v idealnem ravnovesju. V duši some naj bi bilo več moškega in manj ženskega načela, prvemu se ima soma zahvaliti za učinkovitost, drugemu pa za krhko telo rastline. Prav nasprotno pa, denimo, velja za baker. Ta je težak in trden, ker v njegovi duši prevladuje žensko načelo. Toda baker se spreminja – na zraku pozeleni –, ne more pa se obnavljati in rasti, ker mu v duši za ta podvig primanjkuje moškega načela. Če alkimist združi rastlino in baker, bo spojil nekaj, v čemer je presežek moškega načela, z nečim, v čemer je presežek ženskega. To, kar z združevanjem nastane, je, če pravilno odmeri količino rastline in bakra, uravnovešeno s stališča razmerja moškega in ženskega načela, a je tudi bolj potentno, kot bi bila rastlina ali baker vsak zase, v zmesi sta namreč združena »presežka« moškega in ženskega načela iz osnovnih sestavin.
Pitno zlato
S stališča dualizma je bila potemtakem alkimistova naloga, da pripravek za dolgoživost zvari iz kovine (ali rudnine) in rastline. To je pomenilo, da so indijski alkimisti večinoma eksperimentirali z drobljenjem različnih kovin v prah, ki so jih v možnarju zmešali z različnimi rastlinami, ali pa so kovine v prahu segrevali v posodah na ognju z rastlinami.
Izmed kovin so navadno izbrali zlato, kajti to ne rjavi, ne pozeleni kot baker, skratka, naj je »mlado« ali »staro«, sije in je lepo, to pa so poskušali doseči tudi v človeku – da je večno mlad. Zlato je imelo le to slabost, da samo po sebi ni moglo doseči dolgoživosti, da bi to lahko, ga je bilo treba »oživiti« z dušo zdravilne rastline. Zgodnji alkimisti so dele rastlin zgnetli v nekakšne kroglice, ki so jim dodajali zlato v prahu ali opilkih, vse skupaj obložili s tanko plastjo gline in greli na zmernem ognju. Naslednjega dne so pooglenele kroglice zdrobili v možnarju, dodali še več delov neke rastline in zlata, spet zavili v glino, greli na ognju – ta postopek naj bi ponovili štiridesetkrat, dokler niso dobili končnega pripravka: rdečkasto obarvan prah, ki je bil topen v vodi. To je bilo tako imenovano pitno zlato.
Pozneje so pitno zlato, ki naj bi upočasnilo staranje oziroma povrnilo mladost, pridobivali tako, da so lističe zlata v možnarju iz granita premešali s sokom zdravilne rastline. Tudi ta postopek je bil dolgotrajen – sestavine je bilo treba mešati po pet ur na dan in približno tri mesece zdržema. Še danes podobno pripravljeno pitno zlato, pripravek se v sanskrtu imenuje bhasma, ajurvedski zdravilci svetujejo bolnikom za povrnitev zdravja, predvsem za okrepitev po dolgotrajni bolezni.
