Ne klepetajo samo druga z drugo, ko eno napadejo zajedavci, ta zažene vik in krik, tako da druge pripravijo kemijsko obrambo pred njimi, ampak tudi z opraševalci in plenilci njihovih zajedavcev. Znanstveniki vsak dan zberejo več dokazov o tem, da zmorejo rastline uspešno odpravljati težave vsakdanjega življenja.
Na rastline večinoma gledamo zgolj kot na živo ozadje, ki ne počne prav dosti. Že antični misleci so jih v naravnem redu umeščali komaj nad kamenje in daleč pod živali ter veliko veliko niže od človeka. Redko nam pride na misel, da bi se vprašali, ali so nemara tudi inteligentne.
Odgovori na to vprašanje so različni in odvisni predvsem od tega, kako opredeljujemo inteligentnost. Rastline niso tako pametne, da bi z njimi lahko debatirali o nujnosti gospodarskih reform ali odigrali partijo šaha. Če pa bistrost opredelimo kot zmožnost sporazumevanja, tekmovanja za omejene vire v okolju in prilagajanja spremembam v njem ter učenja iz izkušenj, spoznamo, da jo imajo na pretek. Prav tako, če inteligentnost določimo kot »prilagodljivo spremenljivo vedenje v življenjski dobi posameznika«. Profesor Stefano Mancuso, ki vodi Mednarodni laboratorij rastlinske nevrobiologije v Italiji, pravi: »Če opredelimo inteligentnost kot sposobnost reševanja problemov, potem se imamo veliko naučiti od rastlin. Celo najbolj ponižni enocelični organizem mora biti inteligenten, da odpravlja težave vsakdanjega življenja.« Težava je v predpostavki, meni Mancuso, po kateri bi rastline morale imeti čustva, podobna človeškim, da bi jih imeli za inteligentne.
Skeptiki pravijo, da lahko za inteligentno označimo kar koli, če le ustrezno prilagodimo vatel, s katerim merimo inteligentnost. Menijo, da rastline zgolj zato, ker so prilagodljive, še niso pametne. Tudi bakterija lahko spremlja okolje in se spreminja glede na razmere, pa zato ne govorimo o njeni inteligentnosti. A pustimo ob strani lov za repom prave opredelitve in se prepričajmo, da rastline počnejo marsikaj bolj osupljivega kot zgolj to, da se nastavljajo sončnim žarkom.
Živahnost pod krinko negibnosti
Biokemik Anthony Trewavas, goreč zagovornik rastlinske inteligentnosti, meni, da rastline res nimajo anatomske strukture, podobne živalskim možganom ali živčevju, in vendar lahko z veliko občutljivostjo preračunavajo odzive na zapletene dražljaje iz okolja in temu prilagodijo vedenje – kako bodo rasle in se razvijale ter komunicirale z drugimi rastlinami, celo z opraševalci, škodljivci in zavezniki. Kot, denimo, cvetlice privabljajo opraševalce z nektarjem, nekatere srednjeameriške vrste akacije z votlimi trni in svojim sokom ponudijo zavetje ter hrano mravljam, ki jih v zameno varujejo pred rastlinojedci.
Ne potrebujejo podobnega živčnega sistema, kot ga imajo živali, razlaga Trewavas, ker jim v nasprotju z njimi ni potrebno hitro gibanje. A saj se rastline ne premikajo, porečete! Se, le da počasi – z rastjo zeleni deli, denimo, iščejo najbolj sončno lego in bežijo iz sence, korenine pa se vejajo proti najbolj hranljivi prsti. Obstajajo tudi hitrejše rastline, med njimi mesojeda muholovka, ki nemudoma zapre »čeljusti« okoli nesrečne žuželke, ki pristane na njej, ali sramežljivka (Mimosa pudica), ki ob dotiku takoj zapre liste.
| Umirjeni glasbeni okus Razširjeno prepričanje, da rože lepše rastejo, če se jim predvaja klasično glasbo, ni iz trte zvito. Čeprav nimajo ušes, so občutljive za najmanjše tresljaje zraka in zvok ni nič drugega kot valovanje. Že indijski znanstvenik Jagdiš Chandra Bose je na začetku 20. stoletja odkril, da igranje umirjene glasbe v bližini rastlin pospešuje njihovo rast. Leta 1968 je Dorothy Retallack predvajala rastlinam različne zvrsti glasbe, da bi preverila, kako vplivajo na njihovo rast. Odkrila je, da jo rock krni, jazz, pop in klasična glasba pa jo spodbujajo. Poznejše študije so pokazale, da rastlinam ni mar za zvrst, ki jim jo predvajamo: gre za to, da nežne vibracije spodbujajo tvorbo snovi, povezanih z rastjo, močnejše pa jo zavirajo. Zato svoji vijolici prihranite težkometalne viže ... |
Sposobne
Po rastlinah neprestano potujejo kemični in električni impulzi, ki usklajujejo njihovo življenje: signali iz korenin uravnavajo rast poganjkov, signali iz teh pa razvejanje korenin; semena sporočajo rastlini, koliko jih je, da ta določi velikost plodu. Rastlina tudi spremlja, kaj se dogaja okoli nje: korenina, denimo, zazna, kako zbita, hladna in vlažna je prst ter koliko je v njej potrebnih mineralnih snovi. Vsaka koreninica naj bi bila zmožna hkrati zaznavati vsaj 15 kemičnih in fizikalnih vrednosti. Rastline med drugim zaznavajo svetlobo, saj imajo v sebi različne spojine, občutljive za svetlobo različnih valovnih dolžin. Ti senzorji jim povedo, ali je dan ali noč in koliko svetlobe je na voljo. V skladu s tem se »odločijo«, kam rasti in kdaj zacveteti, sončnica pa se celo obrača za soncem. Lahko zaznajo celo škodljive ultravijolične B-žarke in spodbudijo tvorbo varovalnega listnega barvila. So občutljive za težnost in v skladu s tem poskrbijo, da korenine ženejo navzdol, zelene dele, vitice in cvetove pa navzgor. Prav tako seme v prsti ve, da mora kliti navzgor, ne glede na svoj položaj.
Sporočila potujejo tudi med rastlinami. Ko, recimo, paradižnik napadejo zajedavci, začne sproščati hlapljivo snov, ki jo zaznajo sosednji paradižniki kot opozorilo za napad in začnejo tvoriti snovi, ki na primer upočasnijo prebavo njihovega tkiva pri napadalcu, kar upočasni njegovo napredovanje. V drugih primerih začne rastlina še bolj prekanjeno sproščati snov, ki privlači žuželko, ki se hrani z zajedavcem. Raziskovalec Josef Stuefer je odkril, da nekatere gradijo prava komunikacijska omrežja iz dotikajočih se poganjkov med sosednjimi rastlinami, po katerih si pošiljajo sporočila. Mednje, denimo, spadajo jagode in detelja. Če eno deteljico napadejo gosenice, zažene preplah, vest o napadalcu sporoči naprej. Ko so posvarjene, okrepijo svojo kemično in mehanično odpornost proti škodljivcu.
Očitno obstaja tudi nekakšen grob rastlinski ekvivalent spominu, se pravi, da se rastlina vede v skladu z izkušnjami. Raziskave so namreč pokazale, da zmore rastlina, ki so jo, ko je bila mlada, izpostavili majhnim količinam strupov, odrasti v krepkejšo, tako, ki zmore uspevati v ostrejših razmerah, ki bi bile zanjo sicer usodne. Podobno velja, da zmorejo odrasle rastline, ki so se zgodaj soočile s sušo in mrazom, ti dve tegobi bolje prenašati oziroma zanje nista več usodni.
