Seveda ni vedno lahko odpustiti, ker se moramo pri tem soočiti tako z drugim kot s seboj, je pa to edina pot k osvoboditvi iz črne luknje, ki smo si jo ustvarili sami, potrjujejo tudi strokovnjaki.
Psihologi in psihoterapevti menijo, da je glavna ovira, da se ljudje za odpuščanje drugim ne odločijo pogosteje, nesporazum, kaj odpuščanje sploh je. Posameznik, ki odpušča, se notranje umiri, odpove zameram, jezi, maščevanju, negativna čutenja in ravnanja pa nadomesti s pozitivnimi; od storilca ne pričakuje ali zahteva, da prizna dejanje, prosi za odpuščanje, povrne storjeno škodo, niti da spremeni žaljive in krivične načine vedenja. O tem procesu, ki je še vedno zavit v tančico skrivnosti in ga velikokrat ne razumemo, smo se pogovarjali z Mileno Svetlin, mag. poslovnih ved, zakonsko in družinsko terapevtko, ki končuje doktorat iz zakonske in družinske terapije. Raziskuje proces predelovanja ločitve s čustvenega vidika. Zanimajo jo predvsem procesi in dinamika odpuščanja, saj meni, da je to temeljni čustveni proces pri gradnji kakovostnega odnosa v vseh okoljih.
Za duševno in telesno zdravje …
Odpuščanje je več kot sprejemanje tega, kar se je zgodilo, več kot razrešitev jeze in dobro počutje, ko se enkrat odločimo, da odložimo nahrbtnik, poln čustev, ki so se nabrala v odnosu. Svetlinova pravi, da odpuščanje tudi ne pomeni, da moramo pozabiti, kaj nam je bilo storjeno, naj bodo to krivica, prevara v zakonu ali kaj drugega, kar nas je močno prizadelo. Tudi če se s krivico pomirimo ali jo upravičimo, še vedno ne mislimo, da se zaradi nje ni vredno prepirati.Tako kot pri vseh čustvenih procesih se tudi tu srečujemo z dilemami, vprašanji, dvomi in brskanjem po razlogih, da bi sploh odpustili. Kaj nam bo to prineslo in kaj vse moramo storiti, če se odločimo za ta korak? Pogosti vprašanji sta, ali smo ljudje dolžni odpuščati in kako to, da obstajajo ljudje, ki so nam naredili nekaj tako slabega in hudega, da jim je to nemogoče odpustiti. Toda tudi na tej točki se moramo zavedati, da nam lahko ta zahtevni proces na koncu prinese same pozitivne stvari. Utišamo občutja jeze, namesto uničevalnih imamo bolj umirjene in zdrave misli. Izboljšajo se naši odnosi in komunikacija z drugimi, lahko celo s tistim, ki nas je prizadel. Na splošno torej odpuščanje prinaša nekaj dobrega. Seveda pa se lahko hitro znajdemo tudi na nasprotnem bregu in smo mi tisti, ki si želimo odpuščanja.
Odpuščanje v zakonu
»Konflikti in spori so neizogibni del medsebojnih odnosov, tudi zakonskega. Smiselno je, da sta zakonca opremljena z veščinami, ki lahko obnovijo skrhane odnose. Odpuščanje, ena najpomembnejših veščin vzdrževanja tesnih odnosov, pomembno prispeva k zadovoljstvu in trdnosti zakonske zveze,« pravi Svetlinova. Cilj procesa odpuščanja je razrešitev zamere in občutij jeze, ki jih doživlja zakonec, ki se mu je zgodila ali se mu godi krivica. »Tako se oblikuje drža odprtosti in pripravljenosti za proces sprave, ki sprta zakonca znova privede do vzajemnega in pozitivnega odnosa,« dodaja. Med pogovorom nam predstavi primer povprečnega slovenskega para. On, mož, izhaja iz družine alkoholika, starši so ločeni, in je čustveni partner svojega očeta ter skrbi zanj. Mož je tako jezen na mamo, da pri njem nobena ženska nič ne šteje. Žena o sebi in svoji družini ne govori, ker je preveč boleče. Drug drugemu vzbujata jezo, čeprav ne vesta, zakaj. Drug z drugim težko shajata, drug brez drugega pa še teže. Žena si ne želi oditi iz zakona, želi izboljšanje komunikacije z možem, marsikaj je že neuspešno poskusila. Krivice, ki se ji dogajajo, so posledica preteklosti in takega vzdušja v družini si res ni zaslužila. Poročimo se namreč, da bi bili srečni. Žena močno čuti bolečino moža, njegove mame, očeta, skratka celotne njegove družine. O svoji ne govori, a je tudi navzoča v situaciji. Zelo dobro pozna izvor moževih občutij, vprašanje pa je, ali pozna tudi izvor svojih? »Samo vi, tisti, ki se vam zgodi krivica, imate moč zgraditi dobro komunikacijo. V vaših rokah je priložnost, da spremenite svoj pogled na dogodke, da izstopite iz čustvene ječe zagrenjenosti, zamer, jeze. Veste, kaj se je dogajalo v preteklosti, kaj se dogaja zdaj in kaj si želite. Samo odločiti se morate, da stopite v proces odpuščanja, čeprav je dolgotrajen, boleč in neprijeten, poln dilem, dvomov in obrambnih mehanizmov.
Prvi korak
je spoznanje
V prvi vrsti je treba spoznati, da vas situacija jezi, ker je tako zelo spremenila vaše življenje. Do zdaj ste se jezi izogibali, vendar morate biti odkriti do sebe in si priznati, da trpite. Soočite se z jezo v vsej njeni razsežnosti in z vso globino, čeprav bo boleče. Toda če želite kaj spremeniti, se ne smete pretvarjati, da ste za to, kar se vam dogaja, krivi vi. To je odgovornost tistega, ki vam dela krivico. Odločite se za odpuščanje, ker so bila vsa vaša dosedanja prizadevanja za izboljšanje komunikacije neučinkovita in neuspešna. Osebo, ki naj bi ji odpustili, razumete, poznate njeno zgodbo, zato boste lahko vse to vključili v svoj novi, drugačni pogled. Uvid v njene okoliščine vam bo dal možnost sočutja. Prizadevajte si biti sočutni in trpite skupaj s to osebo.
Na začetku se vam bo zdela taka ideja neverjetna in nora. Ko pa se boste odločili odpustiti, se bodo vaša občutja spremenila. Bolečino, ki jo boste ob tem čutili, sprejmite na konstruktiven način. Običajno odkrijemo, da jo lahko obvladamo in zmanjšamo, ko se nehamo skrivati pred njo. Namesto prizadevanja za povračilo se naučite sprejeti bolečino, poskušajte se spraviti s preteklostjo in delati pozitivne spremembe za prihodnost.
Postavite si cilje!
Odkrijte smisel svojega trpljenja. Spoznajte, da je treba odpuščati, da niste sami, odkrijte cilj svojega življenja. Postavljanje višjih, presežnih ciljev vam bo v procesu odpuščanja v oporo, dajalo vam bo moč, da vztrajate. To vam bo prineslo svobodo. Cena zanjo je soočenje z jezo, zmožnost označiti vedenje drugega za slabo in priznanje sebi, da nas je nekdo prizadel. V tem procesu si prizadevamo za spremembo mišljenja, občutij in vedenja do človeka, ki si vsega tega morda sploh ne zasluži. Vprašajte se, kaj je bolje – odpuščati ali čakati na odpuščanje. Odpuščati je bolje, predvsem pa laže, saj gre za dajanje. Če pa želimo prejeti odpuščanje, se moramo najprej soočiti z dejstvom, da smo nekomu storili krivico. Da odpuščanje potrebujemo, ker nekje globoko v sebi vemo, da smo krivi. Krivda je namreč notranji glas, ki pravi, da smo ravnali narobe, v nasprotju s sramom, ki je običajno povezan z drugimi. Predvsem s tistimi, ki nas gledajo in vidijo, da smo storili nekaj narobe. Vprašajte se, ali sta krivda in sram spremenila kakovost vašega življenja na slabše, vam pobrala energijo in vas obremenjujeta. Če sta, je smiselno, da začnete svoja dejanja obžalovati. Dobro je odkrito in jasno povedati: »Da, kriv sem. Za moja dejanja ni opravičila.« Na čim bolj iskren, kratek in preprost način pojasnite tisto, kar je v ozadju vaših odzivov. Včasih je dovolj že, če rečete: »Žal mi je. Ne vem, kaj naj rečem.«
Odpuščanje je darilo
Odpuščanje je dar, ki ga žrtev podari nekomu, ki si tega ne zasluži. Prošnja za odpuščanje je prav tako lahko dar tistemu, ki je prizadet. Nekateri menijo, da je odpuščanje mogoče samo, če storilec prosi zanj. Seveda pa moramo odpuščanje tudi sprejeti – in zgodi se, da nekateri nad tem, da bi jim nekdo nekaj odpustil, niso navdušeni. To namreč prinaša obtožbo, da so storili nekaj narobe, da se morajo opravičiti. Na koncu procesa obžalovanja pa je treba sprejeti bolečino ponižanja, kar ni preprosto. Samo soočenje z bolečino ponižanja in njeno sprejetje nas lahko osvobodita. O sebi boste odkrili bolečo resnico – da niste popolni. Ko se boste s tem soočili, boste zrasli.
Odpuščanje in obžalovanje omogočata, da se znova povežejo tisti, ki so jih krivice in bolečine ločile. Nekateri sicer odpustijo, pa si kljub temu ne želijo več odnosa s tistim, ki jih je prizadel. Ker je za spravo pomembno predvsem zaupanje, se je namreč včasih po izdaji in krivici težko spet povezati. Nihče nima zagotovila, da se dejanje ne bo ponovilo.