Za zgodovino arabske alkimije je pomemben tudi Abu Ali al Hasain ibn Abdulah ibn Sina (980–1037), ki je v naš spomin bolj vtisnjen po latinski različici svojega imena, Avicena. Tudi zanj podobno kakor za Abu Bekr Muhamed ibn Zakarijo al Razija velja, da se je z velikim črkami vpisal predvsem v zgodovino medicine. Njegovo poglavitno delo, Kanon medicine (Qanun fi al-tibb), je učbenik vseh tedanjih vej medicine. V 12. stoletju je Gherard iz Cremone objavil latinski prevod dela, ta pa je nemudoma postal učbenik za študente medicine na vseh evropskih univerzah, hkrati z al Razijevimi medicinskimi deli, seveda. Prava medicinska enciklopedija, ki so jo prvič natisnili leta 1473 v Milanu, je bila temelj za medicino kot znanost na evropskih tleh vse do konca 17. stoletja.
Ibn Sina je vplival na več rodov arabskih in evropskih učenjakov tudi z delom Knjiga ozdravitve (Kitab al-sifa v arabščini, Sanatio v latinščini), ki je enciklopedija filozofije, v kateri je obravnaval metafiziko, matematiko, kozmologijo in etiko, torej se je ozdravitev v naslovu nanašala na blagor duše, ne telesa. Za zgodovino alkimije so pomembna poglavja, v katerih razpravlja o nastanku mineralov. Zanimivo je, da je bilo to poglavje v latinščino prevedeno okoli leta 1200, a zmotno pripisano grškemu filozofu Aristotelu pod naslovom De mineralibus (O mineralih).
Arabski zdravnik je ostro nasprotoval alkimiji, menil je namreč, da alkimisti v svojih laboratorijih sicer lahko neko kovino obarvajo zlato ali srebrno, ne morejo pa spremeniti njene prave narave. Njihovi dosežki so potemtakem zgolj navidezni. Alkimist po njegovem ne zmore nobene tvarine povsem razstaviti, nato pa z razstavljanjem pridobljene sestavine tako povezati, da bi dobil zlato ali srebro. »Lastnosti kovin, ki jih opazimo s svojimi čutili, niso lastnosti, po katerih se kovine med seboj ločijo na različne vrste. Lastnosti, zaradi katerih je ena kovina prav ta, ki je, druga pa neka druga, so posledica človeku neznanih razlik med njimi. Ker so nam neznane, jih tudi ne moremo odstraniti iz njih,« je pisal. Enako kritičen je bil do astrologije, tej temi je posvetil delo Beležke o brezvrednosti astrologije.
Izzvenenje
Še bolj kakor kritičen odnos arabskih učenjakov do alkimije je k njenemu zatonu prispevala burna zgodovina. Po 11. stoletju so namreč v islamskem svetu prevladali suniti, to pa je pomenilo, da je imela manjšo veljavo znanost nasploh, ki so jo spodbujali ismailiti. Omeniti velja še križarske vojne, ki so s prekinitvami trajale med letoma 1096 in 1270, vdor Mongolov, ki so leta 1258 prvič osvojili in opustošili Bagdad, stičišče arabske učenosti, osvajalne pohode Normanov, ki so konec 11. stoletja Arabcem odvzeli Sicilijo in južno Italijo, za nameček pa so Arabci od 12. stoletja naprej postopno začeli izgubljati tudi Španijo. Zadnje pribežališče arabskih alkimistov, če smemo tako poenostaviti, je bil Egipt, kjer so se že v 10. stoletju na oblasti utrdili ismailitski Fatimidi. Zadnja dva opaznejša arabska alkimista sta živela in delala v Kairu.
Abu al-Kasim ali-Simavi al-Iraki je v delu, spisanem okoli leta 1270, trdil, da so vse kovine v resnici nepopolne vrste zlata, zaradi česar jih je mogoče z dodatkom rdečega ali belega eliksirja zlahka pretvoriti v zlato ali srebro. Ali ibn Aidamur al Gildaki je za zgodovine alkimije (alkemije) pomemben, ker je več desetletij skrbno zbiral knjige o alkimiji predhodnikov, nato pa v 14. stoletju sestavil najmanj 25 svojih del o tej vedi. Nekateri arabski alkimisti, katerih izvirni rokopisi se niso ohranili, bi nam bili neznani, če jih al Gildaki ne bi omenil v svojih delih, hkrati pa natančno povzel, do katerih spoznanj so se dokopali. Njegov poglavitni prispevek h kemiji je bila kvantitativna analiza. Pred poskusom in po njem je namreč vse sestavine temeljito stehtal in zabeležil, odkril pa je tudi, da je reakcija neke tvarine z drugo odvisna tudi od tega, koliko katere uporabi.
Z zatonom arabske alkimije končujemo pregled alkimije na straneh priloge Astronovice v zadnjem letu – opomnimo, tega smo začeli s srednjeveško alkimijo na evropskih tleh, nadaljevali z indijsko in kitajsko alkimijo, končujemo pa ga z arabsko. Pregled ne bi bil popoln, če ne bi opozorili še na to, da se imamo prav arabskim alkimistom (alkemistom) zahvaliti za besedi, s katerimi poimenujemo alkimijo (alkemijo) in kemijo. Naj pri tem pojasnimo še, zakaj smo se odločili v tiskanih Astronovicah alkemijo (na spletu smo v glavnem ohranili pisavo z i) zapisati z e, ne pa z i, torej alkimija, kakor je beseda zapisana v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, v katerem najdemo pojasnilo, da je to »v srednjem veku veda, ki je poskušala spreminjati nežlahtne kovine v zlato in srebro«.
Vsega je kriv alkemist (alkimist) Abu Jusuf Jakub ibn Išak ibn al Sabahom (803 in 870), ki je bil srednjeveškim učenjakom bolj znan po latinski različici imena, al Kindi. Ta je v knjigi parfumov in destilacij natančno opisal postopke za pripravo različnih dišav, iz tega dela pa lahko izluščimo, da je arabskim učenjakom izraz al-kimia pomenil pretvarjanje katere koli snovi v drugo, torej ne zgolj nežlahtne kovine v zlato in srebro. Izraz al-kimia so evropski misleci v srednjem veku prevedli v latinščino kot alchimia, od tod pa sta nastali besedi alkemija (angleško alchemy, nemško die Alchemie) in kemija (angleško chemistry in nemško die Chemie). Če pri kemiji v slovenskem jeziku nismo imeli težav izvirnega i spremeniti v e, zakaj bi pri alkemiji ravnali drugače? Morda ker bi tako želeli poudariti ali kar izsiliti ločnico med neznanstveno alkimijo in znanstveno kemijo? Konec koncev so si znanstveniki, ki proučujejo zgodovino kemije, enotni, da je ta utemeljena na delu več rodov alkemistov (alkimistov).
Znanstveni pristop
V Kanonu medicine je Ibn Sina med drugim natančno opisal postopek, kako naj bi zdravnik preverjal učinkovitost nekega novega zdravila. Odlomek, ki ga predstavljamo v nadaljevanju, dobro ponazarja, kako znanstveno je pristopal k medicini, zaradi česar še lažje razumemo, zakaj je bil v svoji kritiki tako oster do alkemije in astrologije. Zdravnikom je med drugim svetoval, da se morajo, preden začnejo preverjati učinkovitost nekega lečila, prepričati, da vanj ne morejo naključno zaiti katere koli druge učinkovine (če je preverjal zeliščni napitek, denimo, je moral poskrbeti, da je ponudil le čaj z natančno znanimi zelišči, napitka pa ne ponuditi v posodi, v kateri bi bil lahko ostanek česa drugega); novo zdravilo smejo preverjati le z zdravljenjem točno določene zdravstvene težave, in to za odpravljanje te tegobe, ne, denimo, pri bolnikih, ki jih hkrati pesti več težav; natančno morajo beležiti odmerek zdravila, kdaj je bil zaužit in koliko časa je trajal učinek; učinkovitost morajo potrditi z več primeri, ne samo z enim, kajti uspešnost pri le enem bolniku je lahko zgolj naključje; učinkovitost morajo preveriti na človeku, kajti učinkovitost lečila pri levu ali konju ne priča o tem, da je taista snov uspešna tudi pri zdravljenju ljudi.
