Najbrž bi z lučjo pri belem dnevu zaman iskali koga, ki ne bi bil, vsaj tako je prepričan, dobro poučen o najmanj enem športu. K temu, kakopak, spada budno spremljanje tekmovanj, goreče navijanje za izbranega športnika ali moštvo. Izjeme, ki potrjujejo pravilo, ne morejo razumeti, čemu toliko vznemirjenja in direndaja, ko pa vendar ne gre za nič življenjsko usodnega, kar bi komu osebno krojilo vsakdanjik, ampak »samo za tekmo«. Ker je ta, ki zaradi glasnega navijanja po tekmi nemara ostane brez glasu, zgolj opazovalec, ne udeleženec, torej se zaradi morebitnega dobrega ali slabega nastopa, zmage ali poraza, v njegovem življenju takoj zatem ne bo nič bistvenega spremenilo, čez noč ne bo ne obogatel ne obubožal, nepoučenim ne gre v glavo, zakaj toliko hrupa. Odgovora na ta zakaj so se resno lotili iskati tudi psihologi; ti so proučili goreče športne navijače in prišli do osupljivih odkritij.
Istovetenje
Navijači se, tako raziskovalci, lahko istovetijo z moštvi in posamezniki, za katere stiskajo pesti. To pomeni, da vidijo, občutijo, dojemajo in razumejo tuje vzpone in padce kakor svoje. Ameriški psiholog Robert Cialdini razlaga, da so v svetu navijačev »naši športniki naši bojevniki«, zaradi tega spremljati tekmo ne pomeni zabavati se, poskušati se z nečim razvedriti oziroma se kratkočasiti ob pogledu na to, kako spretno je kdo kaj naredil, temveč veliko več.
»Navijač ni le opazovalec, ampak je sodelujoči. Je v središču. Živi z nastopajočim, doživlja, kakor da je sam na igrišču, športni stezi itn.« Še več, jaz je tako močno vpleten, da tuj uspeh ali neuspeh doživlja kot svojega. Po razpletu je tuja zmaga po doživljanju njegova, zaradi česar se sonči v uspehu, je srečen, vesel, kar vznesen, »zmagali smo«, reče, enako pa velja za tuj poraz – iskreno žaluje, »izgubili smo«. Istovetenje z nekim moštvom ali športnikom mu omogoči, da tuj pogum, spretnost, moč ipd. doživlja kot svoj.
Nagnjenost k taki navezanosti naj bi bila zapuščina časov, ko so ljudje še živeli v manjših skupnostih, njihovo preživetje pa je bilo odvisno od tega, kako močno so povezani njeni člani in kako trdno »držijo skupaj«. Skupnosti so se med seboj bojevale za naravne dobrine, a vsi člani, seveda, niso vihteli sulic proti nasprotnikom, to so počeli le izbrani predstavniki, najmočnejši in najspretnejši bojevniki, ki so se spustili v boj na vse ali nič, preostali, ki so ostali v naselbini, pa so »držali z njimi«; po uspešnem bojnem pohodu so bili deležni vsega dobrega, česar je zmaga prinesla, in nasprotno, od tod nagnjenost k istovetenju in delitvi na »naše« in »njihove«. Navijaštvo iz enakih razlogov najdemo tudi v drugih zgodovinskih obdobjih, denimo v starem Rimu, ko so bile pogoste gladiatorske igre.
Goreči navijači, ki se istovetijo z izbranim športnikom ali moštvom, vztrajajo z njim v dobrem in slabem, nosijo, denimo, majice v podporo tudi tedaj, ko njihovi »bojevniki« izgubljajo, za ogled tekem so pripravljeni odšteti precej denarja ipd. Manj goreči navijači, pri katerih je stopnja istovetenja manjša, vztrajajo ob moštvu le tedaj, ko žanje uspeh, potem pa se umaknejo. Druge od prvih najlažje ločimo po tem, kako doživljajo poraz: prvi rečejo »izgubili smo« in so potrti, drugi »izgubili so« in so nejevoljni, ne pa tudi žalostni.
Samozavest
Samozavest in razpoloženje zagretih navijačev sta odvisna od zadnjega športnega izida. Po zmagi so bolj samozavesti, vedri in optimistični, pripravljeni so več tvegati, ker ocenjujejo, da se bo vse dobro končalo, in nasprotno, po porazu jim samozavest upade, so bolj črnogledi, z dejanji se ne izpostavljajo, saj ne verjamejo, da se jim bo načrt izšel.
Edward Hirt z univerze Indiana je z raziskavo preverjal, kako goreči navijači, moški in ženske, po spremljanju tekme ocenjujejo sami sebe. Prosili so jih, naj presodijo, ali so nasprotnemu spolu malo, srednje ali zelo spolno privlačni. Navijači so bili do sebe bolj strogi, v povprečju so se ocenili kot manj ali srednje spolno privlačne po tekmi, v kateri je njihovo moštvo izgubilo, ravno nasprotno pa – v povprečju so se ocenili kot srednje ali zelo spolno privlačne –, ko je njihovo moštvo zmagalo. Prosili so jih še, naj vnaprej ocenijo, kako se bodo odrezali pri preprostih preizkusih duševnih in telesnih sposobnosti, besednih igrah in metanju puščic v tarčo. Po porazu njihovega moštva so navijači menili, da jim ne bo šlo tako dobro, kot jim je v resnici šlo, in obrnjeno, po zmagi svojega moštva so bile njihove napovedi preoptimistične, na preizkusu so se odrezali slabše, kot so menili, da se bodo.
Proč od vsakdanjika
Spremljanje športnih dogodkov navijaču omogoči odmik od vsakdanjih življenjskih izzivov, doživeti nekaj povsem drugačnega, hkrati pa svobodno sprostiti napetost, ki se je v njem nakopičila zaradi vsakdanjih preizkušenj.
Lahko si da, in to brez zadržkov, saj je tako vedenje ob športnih igriščih in stadionih družbeno sprejemljivo, duška s kričanjem, z mahanjem, s cepetanjem in kakršnim koli že bučnim bodrenjem »naših«, a tudi z »buu« želeti slabo »njihovim«, jim z besedami in dejanji privoščiti neuspeh, se jim posmehovati, jih dajati v nič itn.
Doživljanje telesnega (ne)ugodja
S študijami so še potrdili, da so navijači zaradi istovetenja z moštvom ali športnikom deležni skoraj takih telesnih sprememb, kakor bi bili, če bi bili sami na športnem igrišču ali stezi. Zaradi čustvene vživetosti lahko izkusijo vznesenost, a tudi potrtost, tesnobo oziroma stres. Moškim, in to ne zgolj najbolj zagretim navijačem, ampak tudi onim, ki so le spremljali tekmo, se je po porazu njihovega moštva znižala raven testosterona, moškega hormona, in nasprotno, po zmagi se je zvišala.
Po uspehu priljubljenega športnika ali moštva se v navijačevem telesu zviša raven dopamina, živčnega prenašalca, ki vpliva na delovanje srca, krvnega obtoka in presnovo. Človek je poživljen, čuti se močnega in je voljan premikati gore, je poln zanosa. Raven dopamina po neuspehu upade, zaradi česar lahko občuti čustveno praznino, nagnjen je k nedejavnosti, brezvoljnosti, do ničesar mu ni, lahko ima manjši apetit.
Med gorečim navijanjem se lahko v telesu zviša tudi raven stresnih hormonov, posebno adrenalina. Če traja kratko, je to lahko poživljajoče in dobrodošlo, podobno kot je komu poživljajoč adrenalinski spust po toboganu, če pa po navijanju ne upade oziroma traja dlje, je lahko tak adrenalinski presežek enako obremenjujoč za srce in telo nasploh kot izpostavljenost takemu presežku iz drugih razlogov, kroničnega stresa.
Pripadnost
Po izsledkih študij lahko nekateri ljudje potrebo po pripadnosti in sprejetosti v vlogi navijača zadovoljijo veliko bolje kot nasploh v življenju. Med »svojimi« imajo takoj občutek, da sodelujejo z ljudmi pri nečem pomembnem, da so spoštovani člani te skupine (vsak plosk in vzklik šteje), da so razumljeni in sprejeti – ni jim treba niti razlagati, kaj si mislijo in čutijo, kajti vsi mislijo in čutijo enako: »dajmo naši«.
»Veliko tradicionalnih tesno povezanih združb, v okviru katerih lahko ljudje zadovoljijo potrebo po pripadnosti, sprejetosti in razumljenosti, od družine naprej, se je v zadnjih desetletjih zredčilo ali pa so vezi med člani takih združb čedalje bolj razrahljane. Psihološke potrebe ljudi se niso spremenile, praznino, ki je zaradi tega nastala, pa izpolnjujejo tudi navijaške skupine,« razlaga psiholog Daniel Wann.
Nenavijač lahko spremlja neki športni dogodek brez osebne vpletenosti, zgolj sebi v razvedrilo. V užitek mu je, denimo, opazovati katero posebno spretno potezo košarkarja ali nogometaša idr., a je ne doživlja kakor svoje, zaradi česar tudi njegovo telo ni deležno tolikšnih hormonskih nihanj, kot je telo gorečega navijača.
