Vozite se po neznani cesti. Z nekom ste dogovorjeni, v strahu, da boste zamudili, neprestano pogledujete na uro. Občutek imate, da se je vse zarotilo proti vam, gneča na cesti, delovne zapore, rdeča luč na semaforju, neprevidni kolesarji, le kaj vse vas bo še upočasnilo. Veste, da je pred vami le še nekaj kilometrov, in vendar se vam vsak vleče kot jara kača. Neznane poti v nas budijo radovednost in zanimanje. Naši čuti so prežeti z novimi zaznavami, obcestnimi krajevnimi tablami, ki nam niso znane, znamenitostmi, neznanimi razgledi itn. Naša pozornost je prezaposlena z novostmi, zdi se, kot da bi čas zaradi tega moral bežati, a se to ne zgodi.
Zdaj pa pomislite na vožnjo po dobro znani vam cesti, vsak njen ovinek imate v mezincu, denimo poti v službo, v mesto ali domov. Po njej se vozite vsak dan, poznate vsako podrobnost, celo luknje na cesti, omejitve, drevesa, hiše, trgovine, kraj, kjer pogosto stojijo možje v modrem, le težko vas kaj preseneti. Ko se vozimo po nam znanih poteh, se nam pogosto zgodi, da se delno izklopimo, pozornost ni usmerjena zgolj na vožnjo. S kotičkom očesa opazujemo okolico, razmišljamo pa o tem in onem, prepevamo, se pogovarjamo s sopotnikom, zato imamo občutek, da smo na cilj prispeli hitreje, kot smo v resnici.
Se vam dogaja, da pridete domov, pa sploh ne veste, kako?
Znanstveniki, ki so opazili, da ljudem, ki vozijo po neznani ali znani poti, čeprav sta obe enako dolgi, čas ne mineva enako, so pojav natančneje proučili. Posebno jih je zanimalo, zakaj se nam prva vleče, druga pa hitro mine. Razlika je v tem, da nam je druga znana, prva pa ne, od tega pa je odvisno, kakšna bo naša pozornost oziroma kam bo med vožnjo usmerjena. Ko se vozimo po dobro znani cesti, nam tudi čas hitreje mine, saj pot od nas ne zahteva toliko zbranosti, kot jo tista, po kateri se peljemo prvič. Zato se pogosto zgodi, da prispemo na cilj, pa se sploh ne spomnimo, kako. Ker smo v vožnjo usmerili le toliko pozornosti, da smo varno pripeljali do želenega mesta, se nam zdi, da je pot minila hitreje.
Zanimivo je še, da prav zaradi tega pogosto napačno ocenimo, koliko časa potrebujemo, da prevozimo dobro nam znano pot. Denimo, v mestu se dogovorite s prijateljem, rečete mu, da boste prispeli v petnajstih minutah, po dvajsetih pa vas še vedno čaka. Ušteli ste v predvidevanju, koliko časa potrebujete do cilja. Ker vam je pot znana, se vam zdi, da je krajša, kot je v resnici, oziroma da jo prevozite hitreje. Ne boste verjeli, ampak prav tovrstna napaka pri oceni je pogost razlog za zamujanje.
Podcenjevanje znanega
Strokovnjaki so odkrili, da ljudje slabo ovrednotimo čas, ki ga potrebujemo za nekaj, kar nam je dobro znano, tako rekoč rutinsko opravilo. Povedano drugače, čas leti, medtem ko smo zaposleni z vsakodnevnimi obveznostmi. Na delovnem mestu imamo občutek, da nam rutinska dela vzamejo veliko manj časa kot tista, ki od nas zahtevajo več zbranosti, ker jih delamo prvič ali vsaj redkeje. Tudi zadnji dnevi dopusta nam zaradi enakega učinka običajno hitreje minejo kot oni na začetku, saj se sprva šele uvajamo v nov ritem, vse nam je novo, proti koncu pa ne več.
Zdi se, kot da vse, kar je za nas novo, neznano, sveže, upočasni naše dojemanje časa, znane, ponavljajoče se stvari pa nam ga pospešijo. Zato ne preseneča, da nam z leti čas hitreje beži. Zrela leta prinesejo tudi nekaj predvidljivosti, rutine, spremembe nas ne čakajo več na vsakem vogalu. Leto se vse preveč hitro obrne naokoli, in že so tu novoletni prazniki. Ob rutini čas hitreje mine, enkratni, nepozabni dogodki pa ga upočasnijo. Čeprav nam prva daje določeni občutek varnosti in zanesljivosti, zaradi nje, v naši glavi, čas hitreje beži. Za tiste, ki želite upočasniti svoj ritem življenja in vsake toliko časa stopiti na zavoro, je recept zelo preprost, spremenite rutino: izberite drugo pot v službo in preživite dopust drugače, kot ste ga do zdaj, pa se vam bo čas, vsaj njegovo dojemanje v glavi, raztegnil.
Naš um se lahko prav neverjetno poigra z nami, ko poskušamo brez preverjanja s pogledom na uro oceniti, koliko časa smo potrebovali za kaj. O tem med drugim priča zanimiva izkušnja francoskega jamarja Michela Siffreja. Na začetku 60. let 20. stoletja se je odločil, da bo nekaj časa prebil v jami, in to, seve, brez naravne svetlobe, a tudi pičlo umetno razsvetljavo. Poskušal je čim bolj natančno določiti čas. Namenil se je, da bo dve minuti določil tako, da bo za vsako štel do 120. Namesto dve minuti je za to potreboval v resnici kar pet minut. Ko je sklenil podzemno dogodivščino, je ocenil, da je trajala 34 dni, torej skoraj pet tednov, v resnici pa je pod zemljo preživel dobra dva tedna več. Za podobno izkušnjo vam ni treba zateči se v jamo za nekaj mesecev, saj v naši glavi izkrivljanje, popačenje časa poteka neprestano. Doživljanje časa je prožno, odvisno je od naše pozornosti, motivacije, čustev itn. Ali, kot je dejal oče relativnostne teorije Albert Einstein: »Za minuto položite roko na vroč štedilnik in zdelo se vam bo, kot da se vleče eno uro. Eno uro preživite z lepim dekletom in mislili boste, da je minila hitro kot minuta.« Ljudje, ki se preizkušajo v ekstremnih športih, zaradi katerih se večkrat znajdejo v smrtni nevarnosti, pričajo, da imajo v skrajnih trenutkih občutek, da se je čas upočasnil, kakor bi sebe doživljali oziroma videli v počasnem posnetku. Chess Stetson, raziskovalec iz California institute of technology, in njegovi sodelavci so proučevali, kako je to mogoče. Da bi to preverili, so k sodelovanju pritegnili prostovoljce, ki so privolili, da bodo večkrat zapovrstjo skočili 50 metrov v globino do varnostne mreže. Med skoki so nosili napravo, ki je merila, kako hitro z očmi zaznavajo okolico. Raziskovalci so domnevali, da ljudje med skrajno preizkušnjo opazijo oziroma zaznajo več kakor ljudje, ki takšno preizkušnjo ponovijo, torej jim je že znano, kaj jih čaka. Izsledki študije tega niso potrdili: zaznavanje je povsem enako, ni pa enako pomnjenje. Če poenostavimo: ko kdo kaj doživlja prvič, si v spomin globoko in živo vtisne vsako zaznavo, ko drugič, pa samo vsako deseto, zaradi tega ima, ko obudi spomin oziroma zavrti film v svoji glavi, občutek, da prvi posnetek traja dlje kot drugi. Občutek, da se je čas upočasnil, torej ni stvar zaznave, temveč spomina. V nevarnih razmerah ne postanemo superjunaki z nadnaravnimi močmi, ki bi lahko raztegnili čas, ampak se nam zdi trajanje daljše, kar smo sredi njih tako prežeti z novimi, povsem drugačnimi doživetji in občutki, da nam to pomaga globoko v spomin vtisniti vsako zaznano podrobnost, ki si je sicer, če bi nam bila izkušnja že znana, sploh ne bi zapomnili. |
