Znanstveniki se kdaj z lupo lotijo najrazličnejših človekovih ravnanj, upajoč, da bodo dobili odgovor, zakaj je tudi to človeško oziroma kaj koga žene k temu, da se vede tako in ne drugače. William von Hippel in Karen Gonsalkorale, denimo, je zanimalo, zakaj nekateri preprosto ne znajo držati jezika za zobmi tudi tedaj, ko bi bilo modreje molčati. Saj veste, to so ljudje, ki tresnejo kako pripombo ali vprašanje, pikro ali vulgarno začinjeno, skratka neprimerno in navadno na tuj račun. So nekakšni samooklicani oznanjevalci gole in krute resnice, brez dlake na jeziku. Zaradi njihovih besed nam je neprijetno, morda se znajdemo v zadregi, zlasti ko so po našem mnenju po kom prav nesramno in neprimerno udrihali, ali pa se, če so se spravili na nas, počutimo kot miške, tudi ko se zavedamo, da strmoglavljenje naše samozavesti zaradi njihovih očitkov ni utemeljeno.
Zakaj, je zanimalo strokovnjaka, so nekateri bolj nagnjeni k temu, da bleknejo vse, kar jim pride na misel, brez premisleka o tem, ali je to primerno in spodobno, posebno če je pripomba takšna, da druge spravlja v zadrego, jih sramoti ali smeši. Po njunih izsledkih je vsakomur težje brzdati jezik, ko je utrujen, v stresu, raztresen ali zaradi povsem nečesa drugega, o čemer sploh ne teče beseda, močno zmeden in vznemirjen. Videti je, da mu zaradi naštetih težav zmanjkuje moči ne samo za zadrževanje, ampak tudi za to, da bi prej, preden odpre usta, sploh sam pri sebi preveril, kako bi njegove besede utegnile vplivati na druge. Zmanjšana je sposobnost empatije, vživljanja v druge, a tudi samonadzor.
Samonadzor
peša z izžetostjo
Ko ste močno izžeti, telesno in duševno, nikar ne rinite na družabne prireditve, svetujeta znanstvenika, kajti zelo verjetno, tako kažejo izsledki njune študije, se ne boste zmogli ogniti temu, da boste vi tisti, ki bo oznanjal »gole in boleče resnice«, s čimer pa se bržkone nikomur ne boste posebno prikupili oziroma nanj naredili dobrega vtisa.
Sposobnost vesti se družbeno sprejemljivo in primerno sta raziskovalca proučevala tako, da sta k sodelovanju povabila 71 prostovoljcev. Razdelila sta jih v dve skupini, obe sta posedla za jedilno mizo. Onim v prvi je prijazna natakarica kitajskega rodu postregla kokošje kremplje, rekoč, da je to kitajska nacionalna jed, ki je njej posebno ljuba, medtem ko je onim v drugi enako jed postregla natakarica bele rase zgolj s preprosto pripombo, da je to kitajska jed. Pred preizkušnjo sta znanstvenika s posebnim vprašalnikom preverila, koliko se zmore kateri izmed njih na splošno brzdati v družbi in se vzdržati, da bi neprimerne misli, ki se mu utrnejo, povedal tudi na glas.
Po pričakovanjih so udeleženci, ki so bili tudi sicer manj nagnjeni k brzdanju, ne glede na to, ali so bili v prvi ali drugi skupini, dali duška neprijetnemu prvemu vtisu o kokošjih krempljih: zmrdovali so se ob pogledu nanje in si dovolili pripomniti, kako »presneto gnusni« so, še več, imeli so povedati več ostrih na račun ljudi, ki da jim kaj takšnega tekne, češ, kako lahko kdo sploh da kaj tako priskutnega v usta, in to pred natakarico kitajskega rodu. Zanimivo je, da je bilo v tej skupini največ najmlajših udeležencev, mlajših od 20 let, in najstarejših, ki so imeli 60 in več let.
Pomenljive razlike so se pokazale pri ljudeh, ki se sicer v družbi znajo zadržati in se vesti primerno. Če so bili v prvi skupini, so bili načeloma vljudnejši in so skrivali svoj odpor do hrane, da ne bi ranili čustev natakarice, ki ji kremplji teknejo, če v drugi, so pogosteje z obrazno mimiko, če že ne besedami, izrazili svoj odpor. Toda manj se jim je uspelo brzdati in v prvi in v drugi skupini, ko so bili za nameček duševno in telesno izčrpani. Njihov samonadzor, tako so izpovedali tudi pozneje, ko so se pogovarjali o preizkušnji, je bil slabši kot sicer.
Von Hippel meni, da so bili najmlajši udeleženci raziskave manj nagnjeni k temu, da so se vzdržali neprimernih pripomb, ker še nimajo razvite sposobnosti empatije, zaradi česar se niso ozirali na to, ali so s svojimi gestami in pripombami koga ranili ali užalili, starejši pa, ker jim je bilo težko zbrati moč in voljo, potrebni, da bi bili sposobni samonadzora.
Starejši so vsiljivo zvedavi
Ko si človek oprta šesti križ in še katerega povrhu, je verjetneje, da v družbi zine kaj neprimernega, a ne ker je manj otesan oziroma je namerno nesramen in grob. Tudi ne rine v sogovornika z neprimernimi vprašanji, ker bi bil nepoboljšljiv radovednež, ki se trudi spraviti človeka v zadrego, ampak ker si ne more pomagati. Postarani možgani silijo k vedenju, ki mu lahko očitamo pomanjkanje vljudnosti in taktnosti, domneva znanstvenik.
Von Hippel je s študijami potrdil, da so ljudje, stari od 65 do 93 let, bolj nagnjeni k temu, da sogovorniku postavljajo neprimerna vprašanja, denimo prevsiljiva in preosebna, v za to neprimernih okoliščinah, recimo pred drugimi ljudmi, kakor pa stari od 18 do 25 let. Zanimivo je, da so se načeloma ne glede na to, kateri izmed obeh starostnih skupin so pripadali, prostovoljci v pogovoru z raziskovalci strinjali, da ni vljudno v sogovornika vrtati s preosebnimi vprašanji, in vendar, ko so se znašli v takšnih okoliščinah, so starejši kljub temu to pogosteje počeli.
Sposobnost zadržati misli, ki se nam utrnejo, samo v glavi, torej jih ne tudi izreči na glas, kaže študija, z leti upada. Ali je povezana z naravnim staranjem možganov, naj bi potrdile ali ovrgle nadaljnje raziskave, razlaga von Hippel. Neizpodbitno pa je, da ljudje z leti izgubljajo občutek za to, kdaj je s kom primerno govoriti o osebnih zadevah, kajti tedaj, ko to počnemo vsem na očeh, lahko sogovornika spravimo v zadrego.
Znanstvenik je primernost vedenja in zmožnost zadržati se preverjal tako, da je udeležence postavil pred preizkušnjo. Z neznancem so kramljali ob kavi, pri čemer je imel njihov sogovornik na obrazu brazgotino, ki je prostovoljec ni mogel prezreti. Ali pa so se na klepetu ob kavi znašli z več ljudmi, nekaterimi znanimi, drugimi ne, pri čemer je imel eden izmed njih vidno telesno hibo. In mladi in starejši so opazili posebnost in poizvedovali o njej, toda pri tem niso bili enako uvidevni. Mlajši so to naredili tako, da vsaj v primeru, ko so bili prisotni še drugi, sogovornika niso po nepotrebnem spravljali v zadrego. O hibi so ga spraševali, ko sta se drug z drugim pogovarjala na štiri oči, ne pred vsemi, povrhu niso najprej udarili z vprašanjem, češ, kaj je narobe s teboj, ampak so ga o posebnosti vprašali šele, ko so z njim že nekaj časa kramljali in ga tako tudi bolje spoznali. Starejši so bili manj taktni: ko so bili na kavi z neznancem na štiri oči, je bilo eno izmed prvih vprašanj, kaj je z njim narobe, kaj se mu je zgodilo, da ima brazgotino, o hibi v večji družbi pa so tudi poizvedovali kmalu po seznanitvi in predvsem pred vsemi, na glas.
Ker je razlika v vedenjskih vzorcih najočitnejša glede na starost, von Hippel domneva, da ima opraviti s staranjem možganov, vendar še ne zna pojasniti, kako natančno. Načrtuje, da bo pojav natančneje raziskal, vzrok zanj pa bi lahko odkrili tudi tako, da bi med poizkusi (ne)dejavnost možganskih središč prostovoljcev preverjal s funkcionalno magnetno resonanco.