Zavist, je odkril nizozemski psiholog, je lahko tudi dobra, vendar le če jo uporabimo kakor veter v jadra doseganja svojih ciljev – Izzivu smo kos, če se zavedamo, da uspeh, naš in tuj, ni plod spleta srečnih okoliščin, ampak vztrajnega dela
Zgodbe o uspešnih ljudeh nas spremljajo na vsakem koraku. Lahko nas prevzame življenje uspešnega poslovneža, uspeh vrhunskega športnika, morda vztrajnost in prizadevanje ljudi, ki so veliko pretrpeli, a nikoli obupali. Ob njih se nam utrinja mnogo vprašanj. Kaj smo pa mi dosegli v življenju? Smo dobri partnerji, starši, prijatelji, delavci? Zakaj so nekateri uspešni, drugi pa ne? Kaj jih žene, da vztrajajo, ko bi večina že vrgla puško v koruzo? Je uspeh plod talenta, sposobnosti ali srečnega spleta okoliščin?
Uspešen človek se od neuspešnega loči po tem, da vztraja tudi, ko drugi že odnehajo. Ali, kot je modroval književnik George Bernard Shaw: »Ljudje za svoje življenje vselej krivijo okoliščine. Na tem svetu uspeva le ljudem, ki pogumno iščejo takšne razmere, kakršne si želijo, če pa jih ne morejo najti, si jih sami ustvarijo.« Ko uspešni pripovedujejo o svoji življenjski poti, pogosto pravijo, da so jih k vztrajnemu delu in neomajni odločenosti doseči cilj spodbujali tudi uspehi drugih – tistih, ki so jih občudovali, spoštovali in se po njih zgledovali.
Odziv na bolečino
Po besedah filozofa Sørena Kierkegaarda je občudovati nekoga podobno kot priznati poraz. Ko občudujemo dosežke drugih, namreč v isti sapi menimo, da mi česa takega nikoli ne bomo dosegli, ker nismo iz pravega testa. Niels van de Ven z univerze v Tilburgu in njegovi sodelavci so s študijami potrdili, da so modrečeve besede tehtne in utemeljene. Nizozemski psiholog meni, da je bolj kot občudovanje samo zavist tista, ki človeka lahko spodbudi, da se izboljšuje, stremi višje in vztraja dlje. Občutek velikega nezadovoljstva, da kdo ima ali je deležen česa, česar si mi močno želimo, v nas zbuja bolečino. Da bi se ji ognili, se trudimo, da bi zavist preoblikovali v občudovanje. Z drugimi besedami, priznamo poraz, torej drugi je dosegel nekaj, česar mi nikoli ne bomo. Rečemo si, da nič več ne moremo storiti, uspeh drugega prekaša naše zmožnosti, ni nam dosegljiv. Ako naredimo ta sklep, izgubimo motivacijski naboj, ki bi ga lahko zajeli iz zavisti.
Zavist, po krščanstvu eden od sedmih smrtnih grehov, je v osnovi razdiralna, uničujoča ali, kot je zapisal pisatelj Ivo Andrić, slepa in nenasitna. Zaradi nje smo nesrečni, lahko v odnosu do drugih storimo kaj, kar pozneje obžalujemo, zato je vedno dobro, da jo umirimo oziroma se jo naučimo obvladati. A psihologi opozarjajo, da zavist le ni tako enoplastno čustvo, kot nam je videti, ločimo namreč med benigno in maligno oziroma med dobro in slabo, dobrodejno in škodoželjno.
Slaba zavist se v nas večinoma prebudi, ko menimo, da si nekdo nečesa ni zaslužil. Njihov uspeh se nam zdi krivičen, nepošten, v nas budi negativna čustva. Ko pa je kdo po našem mnenju utemeljeno uspešen, njegovi dosežki v nas sicer budijo zavist, a neškodljivo. Benigna zavist ne uničuje, temveč motivira, spodbuja, v nas podžiga voljo, da vztrajamo in se še bolj trudimo tudi mi doseči, kar nam je pri drugih vredno občudovanja.
Zavist, seve, izvira iz primerjanja z drugimi. Ko naletimo na nekoga, ki je bolj uspešen, lep, pameten, bogat, se v nas vzbudijo različna čustva. Občudovanje, spoštovanje, zavist, jeza, sovražnost in še bi lahko naštevali. Predstavljajte si, da igrate klavir in ste na koncertu priznanega pianista. Lahko občudujete njegov talent, lahkoto, s katero se s prsti sprehaja po tipkah. Prvi odziv torej lahko že pomeni sprijaznjenje, da drugi lahko igra tako dobro, vi pa nikoli ne boste. Lahko pa se v vas vzbudi želja, da bi tudi vi znali tako igrati. To je zgled benigne zavisti. Želite si nekaj, kar ima nekdo drug, a zaradi tega mu ne želite nič slabega. Tretji odziv, maligna nevoščljivost, je uničujoča; zavedate se, da je glasbenik boljši od vas, razjedata vas ljubosumje, jeza, čustvi vam zameglita razum, ne razmišljate razsodno. Namesto da bi spoštovali njegov talent, ta v vas budi najtemačnejše misli. Samo zato, ker je boljši od vas, mu privoščite, da bi se mu zgodilo kaj slabega. Če vi ne morete imeti vsega, naj tudi njemu kaj manjka!
Dosegljivo spodbuja
Benigna zavist je lahko gonilna sila, meni van de Ven, ljudi spodbudi, da se bolj potrudijo doseči svoje cilje. To potrjujejo tudi izsledki njegovih raziskav. V eno je vključil sto študentov, ki so morali prebrati članek o uspešnem študentu, ki obiskuje njihovo fakulteto in je prejel priznanja za svoje dosežke. Nato so jih razdelili v tri skupine. Prvim so dejali, naj poskusijo do tega študenta vzbuditi benigno zavist, udeleženci iz druge skupine so morali do njega čutiti zavist v najslabši obliki, tretja skupina pa naj bi ga občudovala. Ob tem so jim zadali nalogo, naj razmišljajo o tem, kakšna čustva bi jih prevevala, če bi se srečali z njim in kako bi se odzvali. Nato so morali vsi opraviti test, ki je preverjal njihovo intelektualne spretnosti. Izkazalo se je, da so se udeleženci iz prve skupine, tisti, ki so do uspešnega študenta gojili dobrohotno zavist, pri preverjanju sposobnosti odrezali bolje od preostalih.
Pozneje so van de Ven in sodelavci naredili še korak naprej; udeležencem so v branje dali dve različici zgodbe o uspešnem znanstveniku. Prva je njegovo zgodbo o uspehu opisovala kot splet srečnih naključij, s čimer so hoteli raziskovalci v udeležencih vzbuditi predstavo, da je vsakršen trud, prizadevanje jalovo, drugi pa so prebirali zgodbo, ki je znanstvenikovo pot opisovala kot plod vztrajnega in trdega dela. Nato so vsi dobili še članek o uspešnem študentu iz prejšnje študije. Zanimivo je, da so udeleženci iz prve skupine – uspeh znanstvenika je plod sreče – poročali, da do uspešnega študenta čutijo občudovanje, drugi, tisti, ki so mislili, da je znanstvenikov uspeh rezultat trdega dela, pa so občutili zavist, a v dobrohotni obliki. Zavidali so mu njegov uspeh, torej bi ga tudi oni hoteli doseči, a mu zaradi tega niso želeli nič slabega, saj si je vendar zaslužil uspeh. In prav ti so na vprašanje, koliko časa nameravajo v naslednjem semestru posvetiti študiju, odgovorili, da bodo vanj vložili več časa in dela, torej jim je vzbujena benigna zavist vlila voljo, da tudi sami naredijo več za svoj uspeh.
Vzorniki, ljudje, po katerih se zgledujemo, lahko dajo vetra v jadra našega uspeha, a le dokler jih občudujemo in smo do njih tudi dobrohotno zavistni, pravi van de Ven. In opozarja, da je pomembno izbrati pravega idola. Mnogi si za zgled postavijo nekoga, čigar uspehi so jim res nedosegljivi. Denimo, če stremite k podobnim uspehom, kot jih je dosegel Albert Einstein, pri tem pa je vaše znanje fizike le povprečno, boste težko ponovili njegove uspehe. Ko si za vzor izberemo koga, čigar dosežke bi sami težko oziroma nemogoče ponovili, nam to ubije voljo in pripravljenost vztrajati. Priznamo si poraz in se zatečemo h golemu občudovanju. Če pa je naš vzornik človek, ki ima za seboj podobno pot kot mi, nam njegova zgodba vliva upanje, da tudi mi zmoremo doseči podoben cilj. Nismo le občudovalci, smo tudi zavistneži v najboljšem pomenu te besede. Pot do uspeha je namreč tlakovana tudi z občutkom nadzora. Če čutimo, da je uspeh precej odvisen od nas samih, je tudi motivacija, da ga dosežemo, večja.