Priročniki so postali še skrivnostnejši, kajti bakroreze je bilo mogoče tolmačiti še na več različnih načinov kot besedila. V ospredju ni bilo več pretvarjanje nežlahtnih kovin v zlato in srebro, ampak plemenitenje človeka, njegovo zbližanje z bogom.
Najplodnejši ustvarjalec alkimističnih slikanic, ki so komaj še kaj imele opraviti s kemijo, a veliko s tem, kako naj bi človek presegel omejenosti telesa, razvil duha in se zbližal z bogom, je bil Michael Maier (1568–1622), po rodu Nemec. Opravil je študij medicine in se uveljavil kot zdravnik, med drugim ga je za svojega na dvor v Pragi poklical car Rudolf II. Vladar menda ni čislal le njegovega medicinskega, ampak tudi alkimistično znanje in veščine. Še več, spodbujal ga je, da je sodeloval z dvornim astrologom, to je bil Tycho Brache, in astronomom Johannesom Keplerjem. Po smrti Rudolfa II. je Maier zapustil Prago, živel je v Angliji in na Škotskem, naposled je bil zdravnik v Magdeburgu, kjer je tudi umrl. O alkimiji je napisal 17 knjig.
Med slovitejšimi je Symbola aureae mensae duodecim nationum (Simboli dvanajstih narodov za zlato mizo), ki je izšla v Frankfurtu leta 1617. Več kot 600 strani dolgo delo je bogato ilustrirano z bakrorezi. Na slavju v čast Hermesu (Merkurju) za zlato mizo sedi 12 velikanov alkimije: Egipčan Hermes, Judinja Marija, Grk Demokrit, Rimljan Morienus, Arabec Avicena, Nemec Albert Veliki, Francoz Arnold iz Villanove, Italijan Tomaž Akvinski, Španec Ramon Lull, Anglež Roger Bacon, Madžar Melhior Cibinensis in neimenovani alkimist, za katerega pa se domneva, da je Poljak Mihael Sendivogius. Za vsakega izmed njih je Maier navedel, kaj je njegov največji prispevek k alkimiji, zaradi česar je to delo nekakšna zgodovina vede, čeprav je res, da se je avtor pri opisih bolj kot na vire opiral na legende.
Med njegovimi najbolj iskanimi deli je bilo bržkone Tripus Aureus (Zlati trinog), objavljeno leta 1611, in to zato, ker je bilo v njem z bakrorezi bogato predstavljenih 12 ključev Bazilija Valentina, v Maierjevem času spoštovanega alkimista. Zgodovinarji domnevajo, da ta sploh ni obstajal, s tem imenom naj bi se pod delo o alkimiji, ki je bilo prvič natisnjeno leta 1599 v Eisslebenu, nekdo lažno podpisal – 12
duhovnih ključev, tako pisec, naj bi bilo 12 vrat, ki jih mora odpreti alkimist, da zmore narediti kamen modrosti in se z njegovo pomočjo zbližati z bogom.
Maierjev prispevek h ključem je bil, da je vsakega izmed njih predstavil z enim bakrorezom, vsak izmed njih pa je prenasičen s pomenljivimi simboli. Na prvem, denimo, ki pomeni začetek velikega dela, sta kralj (zlato) in kraljica (srebro). Levo od kralja je volk, ki naj bi ponazarjal prečiščenje nežlahtnih kovin tako, da se te pretvorijo v zlato, desno od kraljice pa je možakar, ki simbolično predstavlja, kako iz nežlahtnih kovin pridobiti srebro. Zanimivo je, da ima v roki koso. Nekateri strokovnjaki 12 ključev razumejo predvsem kakor priročnik za to, kako naj človek v 12 korakih drugo za drugim preseže omejitve telesa in se zbliža z bogom.
Geometrijski pristop
Atalanta fugiens (Atalanta na begu), ki je bila tiskana v Oppenheimu leta 1618, je morda najpomembnejše Maierjevo delo. O njem je zapisal, da ga je treba »gledati, brati, o njem razmišljati, umovati in soditi, zapeti z njim in mu prisluhniti«. Tudi ta knjiga je bogato ilustrirana.
Podobno kot drugi alkimisti je tudi Maier domneval, da je alkimija tesno povezana z grško mitologijo. Alkimiste je primerjal z argonavti, ki iščejo zlato runo. Po grškem mitu je Leto Zevsu povila dvojčka, Apolona in Artemido (v alkimiji: Sonce in Luno, zlato in srebro, moško in žensko načelo). Ljubosumna Hera je nad Leto poslala strašno kačo, Pitona, ki jo je Apolon ubil. Maierju rešitev Lete ponazarja začetek velike pretvorbe, v kateri se začne črna, brezoblična tvarina, nigredo, barvati belo in naposled postane albedo, bela snov.
Tudi zgodba o Ojdipu je pomenljiva – števila v uganki, ki jo junaku postavi sfinga, štiri, dva in tri, po Maierjevem mnenju kažejo na štiri počela, dve načeli (moškega in ženskega) in tri sestavine tvari (telo, duh in duša). Razmerje moški : ženska po piščevem mnenju v naravi, živi in neživi, prevladuje, cilj pa je doseči androginost, ki pomeni ravnovesje moškega in ženske v enem bitju. »Z moškim in žensko naredi krog, nato kvadrat pa trikotnik pa še en krog, in dobil boš kamen modrosti,« je zapisal. S stališča geometrije so se alkimije lotevali že učenjaki pred njim, al Razi, na primer, je pisal, da je kamen modrosti po biti trikotnik, po kakovosti pa kvadrat, temu pa je Maier pristavil še krog.
Nema knjiga
Med zanimivejšimi tovrstnimi slikanicami je delo Mutus liber (Nema knjiga), ki ga sestavlja zgolj 15 bakrorezov. Natisnjeno je bilo leta 1677 v francoskem mestu La Rochelle, v prvem zvezku knjige Bibliotheca Chemica Curiosa pa jo je ponatisnil J. J. Manget leta 1702. Kdo je avtor alkimističnega stripa, če ga smemo tako imenovati, ni znano. Na naslovnici izvirnika v latinščini piše: »V Nemi knjigi je v hieroglifskih slikah strnjena in predstavljena vsa hermetična filozofija; trikrat posvečena najboljšemu in največjemu bogu milostnemu, namenjena sinovom veščine« – Altus (to v latinščini pomeni Vzvišeni). Na naslovnici je lestev, ki sega do zvezdnega neba, na njem pa sta dva angela s trobentami, eden na sredi, drugi na vrhu. Ob vznožju lestve spi bosonogi človek, morda simbolični prikaz avtorja, ki je glavo položil na kamen. Z lestvijo naj bi bila ponazorjena pot, ki vodi od posvetnega, zemeljskega, do svetega (božanskega, duhovnega), nebeškega, opravi pa jo nekdo, ki pozna skrivnost kamna modrosti. Nema knjiga je nekakšen strip, kako ustvariti kamen modrosti, v katerem je natančno predstavljen alkimistični laboratorij, a tudi pripomočki, od peči do bučk, brez katerih alkimist v njem ne more nič opraviti. Prva sličica prikazuje alkimista pri pobožni molitvi ob vznožju peči, atanorja, pripoved na 13. od 15 se sklene z alkimistoma, ki drug drugega držita za roke in se prešerno nasmejana veselita, ker sta naredila kamen modrosti. Strip je Altus sklenil z besedami: »Beri, beri, beri, še enkrat beri in delaj, pa boš odkril.«