Domnevamo, da bomo s preprostim Žal mi je, nisem tako mislil(a), nisem te hotel(a) prizadeti, oprosti, z nekom zgladili vse težave in bo vse tako, kakor je bilo, preden se je zgodilo že kaj, zaradi česar se je odnos z nekom skrhal, in ko zberemo pogum za opravičilo, smo lahko trpko razočarani, ker ni vse tako, kakor je bilo prej. Mar to pomeni, da precenjujemo moč opravičila?
Skoraj ne mine dan, da se ne bi kdo na malih zaslonih ali prek drugih medijev javno opravičil, ker je zagrešil katastrofo velikanskih razsežnosti. Mimohod politikov, podjetnikov, zvezdnikov, ki kaj obžalujejo in se pridušajo, da ne bodo nikoli več ravnali tako, kot so, saj so se jim odtlej, ko so naredili napako, kakor se zdaj posipajo s pepelom, na stežaj odprle oči, je skoraj brezkončen. Priznajo napako, obžalujejo, in to je to. Slabemu, nespodobnemu vedenju javne osebnosti pogosto sledi javno opravičilo. To se včasih zdi odkrito in iskreno, kdaj površno in neiskreno, tisti, ki obžaluje, le drdra besede, ki so mu jih prišepnili njegovi predstavniki za stike z javnostmi, v njegovih besedah pa taista javnost ne zazna niti kančka pristnega obžalovanja. Z zardelih lic spokornikov veje upanje, da priznanje krivde že prinaša odvezo in oprostitev, toda, ali je takšno pričakovanje utemeljeno? Mar grešnikove besede Žal mi je zaležejo, da si povrne verodostojnost, ki jo je imel, preden je naredili kaj napak?
Velika pričakovanja
Tudi v zasebnem življenju slehernika so pričakovanja o tem, kakšno moč imajo besede Žal mi je, zelo visoka. Starši, vzgojitelji in učitelji so nam privzgojili kulturo opravičevanja; ko otrok z vrstnikom noče deliti igrače, ko ga udari, ko kljub vnaprejšnjemu opozorilu, naj bo vendar previden, s sladoledom ali že čim popacka sveže oblačilo, se od njega zahteva, da se opraviči. Podobno se pričakuje tudi od odraslih. Ko se zaradi zamišljenosti zaletimo v pešca na pločniku, na prenatrpanem avtobusu dregnemo sotrpina s komolcem v trebuh, mehanično rečemo Oprostite. Da tej besedi pripisujemo skoraj čudežno moč in takojšno odvezo, kažejo raziskave strokovnjakov.
Študija, ki jo je vodil nizozemski psiholog David De Cremer, pa osvetljuje, da beseda Oprostite nima moči vsemogočnega zdravila, kot se od nje pričakuje. Vsakemu udeležencu so dali po deset evrov, nato pa jih razdelili v skupine po dva. Pravim poskusnim zajčkom, seve, niso zaupali, da je bila razdelitev v dvojice s figo v žepu, vsak je bil namreč v paru z nekom, ki je imel natančna navodila, kako naj ravna. Po razdelitvi denarja in razvrstitvi v pare je bilo vsem rečeno, da bodo prireditelji, če eden izmed partnerjev drugemu da 10 evrov, obdarjenemu dodali še 10 evrov, torej jih bo imel 30, te pa bo smel po svoji volji deliti s tistim, ki mu je dal svojih 10 evrov.
Pričakujemo pravičnost
Pričakovati bi bilo, da bo v tej igri zaupanja oni, ki bo dobil 10 evrov, od prireditelja pa še 10, kupček razdelil pravično, torej bo zase zadržal 15 evrov, preostalih 15 pa dal onemu, od katerega jih je dobil 10. V resnici je navidezni udeleženec študije pravemu poskusnemu zajčku dal le pet evrov, torej je razumljivo, da so se ti počutili opeharjene. Ker pa je bila raziskava v resnici namenjena preverjanju moči opravičila, se je polovica teh, ki so pravim poskusnim zajčkom dali samo po pet evrov, za svoje nepravično dejanje opravičila, druga polovica pa ne.
Po raziskavi so poskusne zajčke prosili, naj ocenijo opravičilo, če so ga dobili, če pa ga niso, naj si zamislijo, da so ga. Opravičilo naj ocenijo na lestvici od ena do sedem, pri čemer sedmica pomeni, da je to res vredno, dragoceno in zglajuje odnos. Tisti, ki so si zgolj zamislili, da so dobili opravičilo, so ga označili v povprečju z oceno 5,3, tisti, ki so ga res dobili, pa v povprečju s 3,5.
Izsledki potrdili domneve
Izsledki študije so potrdili domnevno raziskovalcev, da ljudje dosledno precenjujemo vrednost opravičila. Ko je goljufivi partner opeharjenemu rekel Oprosti, ni bilo nikoli tako dobro kot tedaj, ko si je osmoljenec to le zamislil.
Izsledki raziskave kažejo, kako večina jemlje opravičila javnih osebnosti. Že lepo, da kdo kaj obžaluje, a opravičilo ne zadostuje. Pardon, oprostite, nima učinka, kajti v ljudeh je trdno zasidrano tudi prepričanje, da mora biti slabo oziroma škoda, ki je bila narejena z napako, nekako popravljena. Če ni, se še naprej čutimo opeharjene.
Napak bi bilo trditi, da so opravičila povsem nekoristna. To ne drži, z njimi potrjujemo družbena pravila in priznavamo njihovo morebitno kršitev. Če je obžalovanje iskreno, lahko pripomore k temu, da se obnovi dostojanstvo žrtve in da se omeji oziroma zavrne hudodelčevo ravnanje. Nekdo, ki je sicer naredil napako, a zanjo tudi prevzame odgovornost in se opraviči, bo v očeh soljudi bolj cenjen, kot nekdo, ki ravna napak, nato pa zanika, da je grešil, ali pa za napako najde vse mogoče izgovore, le nase s prstom ne pokaže. Izsledki psiholoških raziskav namreč kažejo tudi, da večino močno draži in jezi, če tisti, ki je kršil družbena pravila, za to išče vse mogoče izgovore ali pa kršitev preprosto taji. Čeprav je opravičilo torej zaželeno, pa je, tako znanstveniki, zgolj prvi korak. Ljudje precenjujemo učinek, kaj lahko z njim dosežemo. Oprostite samo po sebi še ne popravi skrhanega odnosa in ne povrne izgubljenega zaupanja. Zaradi tega se tudi počutimo opeharjene, ko se neka javna osebnost opraviči, nato pa se vede, kakor da je zdaj vse opravljeno, da je zdaj čist in mu poslej sploh ni treba več paziti, da bo ravnal v skladu z obžalovanjem. Še huje je, ko javnost opazi, da je bil kdo prisiljen se opravičiti in da je obžalovanje zlagano. Poskus zavajanja večina opazi in opravičilu ne verjame niti toliko, kolikor je za nohtom črnega.
Hočemo verjeti
Čeprav večina ni priplavala po juhi in zmore ločiti neiskreno opravičilo od iskrenega, pa, tudi to vemo iz raziskav, so ljudje bolj voljni videti iskreno obžalovanje tam, kjer ga ni, če je to namenjeno neposredno njim. Ali, povedano drugače: ko je kdo le od strani gledal, kako se kdo komu opravičuje, je zmogel ločiti, ali je obžalovanje iskreno, drugače pa je bilo, ko se je kdo opravičil njemu. Čeprav je bilo obžalovanje lažno, so bili do grešnika, ki se je opravičeval njim, manj strogi. Strokovnjaki menijo, da v tem primeru tako slabo presojamo, ker hočemo verjeti, da je Oprostite pravo. Seveda to ne pomeni, da pozneje, ker pač ta, ki se je opravičil, ravna tako, da to obžalovanje izniči, mnenja ne bomo spremenili, a v prvem trenutku smo željni verjeti.
Pripravljenost sprejeti opravičilo, ko je to izrečeno samo nam, znanstveniki primerjajo s sprejemanjem komplimentov. Ker smo jih željni, smo prej pripravljeni verjeti, da so pristni, kajti pohvala nam dobro dene, zaradi nje se bolje počutimo v svoji koži. Ko se kdo dobrika komu drugemu – od tega pač nič nimamo –, brez težav ločimo prilizovanje, lažno laskanje od prave hvale.
Ko se kdo javno opravičuje, naj bi se tega zavedal. Najmanjši pridih neiskrenosti in obžalovanje bo sprejeto kot lažno, saj se javna osebnost vendar ne more opravičiti vsakemu posebej, iz oči v oči, nič mu ne bo odpuščeno. Prav nasprotno, neiskrenost bo v tem primeru v ljudeh vzbudila odkrito nasprotovanje in jezo, češ, hotel nas je z lažjo pripraviti do tega, da mu odpustimo. In tudi tedaj, ko se javna osebna iskreno opraviči, naj bi se zavedala, pristavljajo strokovnjaki, da je to le prvi korak k temu, da se odnos z javnostjo izboljša, zaupanje vanj pa povrne.
